hotel izogniti prelivanju krvi, se je predsednik predal, vendar zahteval, da bo odstopil po ustavni poti, pred parlamentom, njegove dolžnosti pa naj prevzame podpredsednik. Vojska ga je odpeljala v vojaško bazo La Orcila, kjer naj bi počakal na odločitev pučistov o svoji usodi, vlada pa je ostala v predsedniški palači. Pučisti so mimo parlamenta za novega predsednika razglasili Pedra Carmono; ta je nemudoma preklical vse Chavezove reforme, vključno z državnim nadzorom nad naftno industrijo in izvozom nafte. Razpustil je parlament in vrh pravosodja ter razpisal nove volitve. Kot na dlani je bilo, da gre za vojaški udar, ne pa za preprečitev prelivanja krvi med demonstranti. Chavez je s sodelavci prebudil »bolivarske celice«, temeljne politične enote svojega gibanja, ki so v nekaj v nekaj letih zrasle kot gobe po dežju po vsej državi. Prevzele so pobudo v svoje roke in spretno izrabile ljudsko nezadovoljstvo zaradi vojaškega udara v prid vrnitvi Chaveza na oblast. Ko so raztogotene in dobro usmerjene množice po vsej Venezueli zahtevale vrnitev Chaveza, so njegovi privrženci v vojski naredili protiudar, zavzeli predsedniško palačo in osvobodili Chaveza iz pripora. Po dveh dneh zapora je bil spet na oblasti. Posledice stavke, vojaškega udara in plenjenja množic po mestih so bile hude. Samo zaradi stavke v naftni industriji je bila država ob 7,5 milijarde dolarjev. Predsednik se je odločil za ostre ukrepe