Zaradi globoko zakoreninjenih predsodkov niso bili skoraj nikjer dovolj storjeni tisti koraki na družbeni oziroma politični ravni, ki jih zahteva drugačna delitev dela po spolu in s katerimi bi bolj učinkovito prispevali k temu, da ženske zaradi zastarelih organizacijskih modelov na področju dela in vsakdanjega življenja nasploh ne bi bile več dvojno, trojno obremenjene. Če se namreč s tem sprijaznimo kot z neizogibno ceno za enakopravnost žensk (denimo: če hočeš delati kot mlada raziskovalka, se pač sprijazni s tem, da ne moreš v tem času roditi, kot so mladi raziskovalki povedali na eni od ljubljanskih fakultet), potem seveda pristajamo na to, da bodo zaradi (upravičenih) ambicij žensk, da zapustijo privatno sfero in postanejo subjekt tudi v javnem življenju, žrtvovani otroci, ki bodo ob odsotnem očetu osrečeni še z odsotno mamo. Vse premalo je skratka prizadevanj, da bi razmere, ki določajo način življenja posameznikov in posameznic, kot so delovni čas, različne možnosti zaposlovanja, varovanja otrok, onemoglih, bolj fleksibilni načini izobraževanja, drugačna organizacija ginekoloških pregledov (navsezadnje se v nekaterih slovenskih ambulantah ženske slačijo v enem prostoru, pregledujejo v drugem, vmes pa morajo golih nog skozi čakalnico!), prilagodili družbenim spremembam, povezanih z večjo enakopravnostjo spolov. Tako bi pripomogli, da se v družinah uveljavijo modeli delitve dela, ki bodo izhajali iz osebnih značilnosti in ambicij, ne pa iz naravne dogme, ob sočasnem nadvse težavnem topljenju stereotipov seveda. Tako kot drugod se žal tudi pri nas namesto tega med vrsticami raje ženskam dopoveduje, da bodo za stiske osamljenih otrok in razpade družin krive predvsem one s svojo sebičnostjo ter nezdravo in nesmiselno tekmo z moškimi.