Od zmage levice na parlamentarnih volitvah so minili trije letni časi. Jesen, zima in pomlad. Volilna zmaga levice, ki se je zgodila septembra 2008, tik pred koncem poletja, je bila dovolj prepričljiva. Enako prepričljiv pa je tudi obrat v volilnem telesu, ki se je najprej zgodil na letošnjih volitvah za evropski parlament. Takoj zatem pa so ga zaznale še javnomnenjske raziskave. Če je levica, ki je sestavila vladajočo koalicijo, na parlamentarnih volitvah zbrala dobrih 52 odstotkov glasov, je poražena stran zbrala 40 odstotkov. Na evropskih volitvah so stranke sedanje vladajoče koalicije zbrale slabih 47 odstotkov glasov, stranke iz desnega dela političnega spektra pa so se približale vsoti petdesetih odstotkov. Podobno velja za rezultate javnomnenjskih raziskav. Zadnja anketa Vox populi je zaznala, da imajo opozicijske stranke v tem trenutku večjo podporo od strank vladajoče koalicije. Na borzi javnega mnenja so se izjemno podražile delnice največje opozicijske stranke, SDS. Janševa stranka je tako visoko podporo zadnjič uživala jeseni 2005. Hkrati pa je padla vrednost Pahorjevih delnic. Zadnji Vox populi je zaznal, da je v povolilnem obdobju Pahorjeva SD prvič zaostala za Janševo SDS.Zakaj preobrat? So se predvolilne obljube levice izkazale za prazno besedičenje? Pogojna Pahorjeva zmagaDa bi razumeli, kaj se v zadnjih tednih dogaja z levico, moramo najprej razumeti, kaj se je z levico dogajalo pred samimi parlamentarnimi volitvami. Levica je volilno telo mobilizirala z enostavno obljubo: drugačni bomo od Janše. Za zmago levice pa je moral biti izpolnjen še en pogoj. Ena od levih strank bi morala postati tudi relativna zmagovalka volitev. Tik pred volitvami je tako prišlo do pomembnih migracij volilnega telesa. Analiza družbe Valicon, objavljena neposredno po lanskih volitvah, je pokazala, da je le nekaj dni pred volitvami skoraj tretjina tistih, ki so sprva napovedovali, da bodo volili stranko Zares, v samoti volilne kabine obkrožila Pahorjevo SD. Dobra petina podpornikov LDS je na volilno nedeljo glasovala za Zares. Pahor je torej volilno zmago vknjižil zaradi dveh okoliščin: ker je obljubljal drugačnost in ker je pomemben kos volilcev levice tik pred volitvami glasoval tako, da je pozabil na osebne politične simpatije in podprl najmočnejšo stranko levega bloka. V čem je temeljna razlika med koalicijo, ki je oblast prevzela leta 2004, in sedanjo vladajočo koalicijo? Ob tem, da sedanja koalicija nosi površno oznako »levica«, prejšnja pa naj bi bila »desna«, je bistvena razlika tudi v samih koalicijskih razmerjih. Janez Janša je bil leta 2004 nesporni zmagovalec volitev, najmočnejša simbolna figura, najbolj izkušen, najbolje obveščen ter hkrati najbolj pronicljiv politik vladajočega bloka. Janša je bil nesporna središča osebnost prejšnje koalicije.Pahor je sicer najmočnejša simbolna figura nove koalicije. Vendar ima Gregor Golobič bistveno več operativnih političnih izkušenj. Golobičeve analize političnih razmer so bolj razčlenjene. Celo politično neizkušena Katarina Kresal z enostavnim programom, ki na prvo mesto postavlja vladavino prava, pogosto deluje kot osebnost, ki za razliko od predsednika vlade ve, kaj hoče doseči. Če je bilo pred štirimi leti povsem jasno, da je Janša tisti, ki ima vsak trenutek pripravljen odgovor na vprašanje, kaj storiti, v sedanji koaliciji ni enoznačnega odgovora, kdo postavlja teme na dnevni red. In če je bilo pred štirimi leti povsem jasno, kdo v koaliciji ima zadnjo besedo, je danes bistveno težje napovedovati, kdo je tisti, ki bo sprejel končno odločitev. Poteze, ki jih je vlekla prejšnja vladajoča koalicija, so bile v največji možni meri skrbno načrtovane. V vsakem trenutku je obstajal vsaj vtis, da je ključne poteze verificiral center političnega odločanja, torej bivši premier. V tem mandatu ta vtis ne obstaja. Zdi se, da se nekatere poteze zgodijo same ob sebe, mimo Pahorja. Ob morebitni samovolji je Janša ukrepal. Sredi mandata se je razšel celo z Andrijano Starina Kosem, ki je v prvih dveh letih vladanja prejšnje koalicije veljala za ključno izvrševalko Janševe gospodarsko-kadrovske politike. Pahor do zdaj ni nakazal, da bi samovoljnim ravnanjem lahko sledile sankcije. In če je Janša pogosto brez besed prehajal k dejanjem, za Pahorja velja nekaj drugega. Ob besed prehaja k besedam. In spet k besedam. Načrt in vizijaČe vizije Pahorjeve koalicije primerjamo z načrti Janševe ekipe, sestavljene leta 2004, vidimo, da je bil Janšev načrt bolj temeljito izdelan in predvsem prevedljiv v operativno politiko. Kaj je leta 2004 pred volitvami sporočal Janša? Sporočal je, da prinaša jasno alternativo dolgoletni vladavini LDS. Na ravni programa se je spogledoval z idejo, da bi v državi uvedel neoliberalne reforme. Mobiliziral je skoraj 600-člansko ekipo, ki je sestavljala različne odbore strokovnega sveta, ta pa je oblikoval strankin program. Na izvedbeni ravni je obljubo o alternativi dolgoletni vladavini LDS prevedel v natančno razčlenjen urnik kadrovskih menjav, ki so zajele državno administracijo, nadzorne svete in uprave gospodarskih družb, neposredno ali posredno povezanih z državo. Hkrati je Janševa ekipa identificirala zadostno število birokratskih nesmislov in jih z relativno enostavnimi, a uspešnimi in odmevnimi ukrepi odpravljala. Rivalska koalicijaČe je bilo v obdobju med letoma 2004 in 2008 jasno, da v koalicijskih debatah ne bo prostora za rivalstvo med strankami vladajoče koalicije, je rivalstvo vgrajeno v samo predzgodovino Pahorjeve ekipe. Stranka Zares je nastala po dramatični eroziji LDS, do katere je prišlo po umiku nesporne avtoritete te stranke, dr. Janeza Drnovška. Pahorjeva SD se je ob tej eroziji okrepila z nekaj prestopniki, ki jih je Pahor postavil v bližino centra političnega odločanja. Hkrati je del Pahorjeve stranke, ki je imel v preteklosti občutek, da je odrinjen od odločanja, zaznal, da je nastopil njihov trenutek. Napetosti med Zares in LDS so logična posledica dejstva, da v strankah delujejo ljudje, ki so se politično in osebno razšli neposredno zatem, ko je LDS zapustil dr. Drnovšek. DeSUS, četrta stranka vladajoče koalicije, ima od podpisa koalicijske pogodbe poseben status. Ni bila del predvolilnega »levega trojčka«. Sodelovala je že v Janševi vladi. Zato ima prej status pridružene članice kot polnopravne članice vladajoče koalicije. Rivalstvo med strankami vladajoče koalicije ni nujno slabo. V koalicijski kompoziciji, ki jo je vodil Janez Janša, je odsotnost zdravega rivalstva povzročila, da je ena od strank, Nova Slovenija, praktično izhlapela. Danes jo pooseblja le poslanec evropskega parlamenta Lojze Peterle, ki pa v sami stranki nima opaznejše funkcije. Rivalstvo med strankami vladajoče koalicije je hkrati lahko mehanizem samoomejevanja moči strankarskih aparatov in medsebojnega nadzora, ki preprečuje, da bi se v politiki vladajoče koalicije pripetile večje neumnosti. Po drugi strani lahko rivalstvo med strankami vladajoče koalicije vzpodbuja plenilsko mentaliteto strankarskih aparatov in frakcij. In nenazadnje, rivalstvo med strankami vladajoče koalicije lahko prepoznamo v simptomu privoščljivosti. Ta je prišla do izraza med afero Ultra. Afera se je začela s tem, da so iz Nove Ljubljanske banke pobegnili papirji o domnevno nezavarovanih kreditih, ki naj bi jih najela gospodarska družba, v kateri je nekoč delal Gregor Golobič. V javnosti se je pojavila prirejena dokumentacija, ki naj bi dokazovala, da je Ultra zaradi zvez Gregorja Golobiča dobila visoke in nezavarovane kredite. Vendar v vladajoči koaliciji ni bilo junaka, ki bi stopil pred javnost in pojasnil, da gre za prirejene dokumente. Ultrini krediti so bili namreč zavarovani, hkrati pa so bili bistveno nižji od vsote, o kateri je govorila prirejena dokumentacija. Podatek, da Gregor Golobič javnosti ni razkril lastniškega deleža v družbi Ultra Sum, je bil odkrit šele med drugo etapo afere; podatek o lastniškem deležu je javnosti posredovalo samo vodstvo Ultre. Golobičeva ocena, da je afero lansirala opozicija, sicer zveni prepričljivo. Dejstvo pa je, da ga med prvo etapo afere, ki je temeljila na prirejenih papirjih, ni podprl noben člen vladajoče koalicije. In dejstvo je, da se je prva etapa afere odvijala v dneh, ko se je zazdelo, da Golobič politično iniciativo jemlje v svoje roke. Zunanje okoliščineDan zatem, ko je Pahorjeva koalicija na volitvah zmagala, je bil slovenski borzni indeks (SBI 20) vreden 6669 točk. Na dan, ko je vlada postala operativna, 21. novembra 2008, je bil slovenski borzni indeks vreden le še 4026 točk. Na začetku leta 2008 je borzni indeks preskakoval 10.000 točk. Spomladi letos je padel pod štiri tisoč. Danes je vreden celo nekoliko več kot novembra 2008, ko sta vladni ekipi opravili primopredajo poslov. Če bi sodili zgolj po gibanjih borznih kazalcev, je bilo že sredi leta 2008 jasno, da Slovenija drsi proti recesiji. Vendar je bila ta uradno izmerjena in potrjena šele v času Pahorjeve vladavine. Dejstvo je, da je Pahor vodenje vlade prevzel v zelo težkih gospodarskih okoliščinah. Da bo soočanje s posledicami krize ena ključnih prioritet nove vlade, je postalo jasno praktično hkrati z izvolitvijo nove oblasti. Predvolilni in povolilni nastopi prvakov koalicijskih strank in novih ministrov v trenutku, ko je bilo jasno, da gre za krizo velikih razsežnosti, niso bili primerni. Prvak DeSUS Karl Erjavec je pred volitvami nespretno govoril o željah, ki se tičejo pokojnin. Kandidat za finančnega ministra Franc Križanič je po volitvah modroval o tem, da bi najnižja plača ob koncu mandata morala znašati 1000 evrov, torej 500 evrov več kot lani jeseni. S tem sta dva pomembna člana koalicijske vlade povsem po nepotrebnem dvigovala prag pričakovanj javnosti. Nova vladajoča koalicija pa se ni soočila zgolj s posledicami globalne finančne krize. Sooča se tudi s problemi, ki so tleli vsaj dve desetletji, pa v letih gospodarske rasti niso bili rešeni. Državna industrijska politika v zadnjem desetletju ni odgovorila na vprašanje, kaj storiti s tekstilno in denimo usnjarsko industrijo. Globalna finančna kriza je probleme, ki so posledica enostavnega dejstva, da na Kitajskem tekstilne ali usnjarske izdelke naredijo bistveno ceneje, zgolj okrepila. In tretjič, vlada je soočena z enim ključnih problemov tranzicije, z brutalnim kopičenjem lastnine v rokah peščice posameznikov. Na tej točki vladajoči koaliciji ne moremo očitati, da je njena politika katastrofalna. Paradoks pa je, da je neodmevna. Veščina upravljanja javne podobeZdi se, da ima sedanja vladajoča koalicija niz problemov, eno veščino pa vendarle obvlada. Samopromocijo. Dozdeva se, da zna upravljati lastno javno podobo. Dozdeva se, da je Borut Pahor absolutni prvak te veščine. Res je, da so tiskovne konference, na katerih nastopa predsednik vlade, pogoste in dolge. Res je, da so nastopi sedanjega predsednika vlade tehnično bolje izvedeni od vladnih nastopov Janeza Janše. Hkrati pa sedanja vladajoča koalicija sramežljivo skriva enega večjih dosežkov sedanje politike. S tem ko Nova Ljubljanska banka ni reprogramirala kreditov, ki so Bošku Šrotu omogočili, da je v lastniško vertikalo povezal niz, ki se je začel z družbo Atka Prima, končal pa z Mercatorjem, največjo gospodarsko družbo v državi, je pokazala, da želi ustaviti enega najbolj škodljivih procesov v tej državi. Okrepljeni boj »proti tajkunsko-političnim povezavam« je novembra 2007 sicer napovedal že tedanji premier, Janez Janša. Vendar v mesecih pred volitvami ni izvedel opaznejših ukrepov. Izpolnjene predvolilne obljubePonovimo izhodiščno vprašanje. Je levica začela izgubljati, ker ni izpolnila predvolilne obljube, da bo drugačna od Janševe koalicije? Paradoks je, da se obljube o drugačnosti drži. Hkrati pa je opustila tisto, kar je bilo pri Janševi vladi res fascinantno: skrbno načrtovano, natančno in strateško vodenje. Ne trdimo, da so bile Janševe strateške poteze dobre. Vrednostne sodbe o (ne)uspešnosti bi v tem trenutku temeljile zgolj na političnih simpatijah ali antipatijah. Nedvomno pa je med letoma 2004 in 2008 strategija obstajala. Tisto, kar najbolj tepe Pahorjevo koalicijo, je vtis, da je strateška komandna soba, ki koordinira taktične dejavnosti vladnih resorjev, prazna.d zmage levice na parlamentarnih volitvah so minili trije letni časi. Jesen, zima in pomlad. Volilna zmaga levice, ki se je zgodila septembra 2008, tik pred koncem poletja, je bila dovolj prepričljiva. Enako prepričljiv pa je tudi obrat v volilnem telesu, ki se je najprej zgodil na letošnjih volitvah za evropski parlament.