Treba se je spomniti, da so prej ljudje umirali z njihovimi imeni na ustnicah, sami pa so se na koncu pustili brez upiranja vkleniti in zvleči v zapor. Nekoč kaj takega ni bilo mogoče, saj so si po neuspehu (in ta je bil vgrajen v njihovo politiko) samooklicani generali in maršali povečini sodili sami in niso dovolili, da bi jih nasprotniki poniževali. Eden od zadnjih, ki je pozabil na svojo izneverjeno čast, je bil romunski partijski šef Nicolae Ceausescu, ki so ga novembra 1989 po nekajdnevnem uporu nasprotniki zgrabili in skupaj z ženo Eleno Bonner po kratkem postopku ustrelili. Od takrat je bilo jasno, da se nekateri (med njimi tudi komunistični) dikatorji ne bodo mogli upokojiti, čeprav je poznejša tranzicija 'začeto usmeritev' močno omilila in se ni skoraj nikomur v vzhodni Evropi nič hudega zgodilo. To je bilo tudi prav, kajti partijci so se zelo hitro predali, potem ko je padel berlinski zid in ko je postalo očitno, da bodo spremembe prinesle možnosti za njihovo politično transformacijo v precej manj radikalne strankarske oblike. Po tej plati si je bil Sadam Husein sam kriv za svojo nesrečo, ker si ni pravočasno izmislil politične tranzicije in je nagrabljene dolarje raje naložil v prazno škatlo za strelivo, ki so jo ameriški vojaki našli v njegovi votlini skupaj z njegovo pištolo. Pravzaprav je imel pištolo, če smo natančni, še zmeraj opasano, vendar menda ni segel po njej, kar je nekoliko nenavadno za moža, ki je bil zelo vešč ravnanja z njo in je, kadar je bil posebno slabe volje, lastnoročno streljal najnevarnejše politične zapornike v podzemnih ječah Bagdada, kjer so pripadniki njegove tajne policije več kot dvajset let brezobzirno mučili in ubijali ljudi...