A če je to stališče skupno večini razumnikov iz kroga Nove revije, je pri Jančarju vsaj zame presenetljivo in vredno razmisleka to, da svoje poglede utemeljuje v jeziku, ki je vsaj v slovenskem kontekstu bliže liberalni politični tradiciji kot tistim političnim krogom, ki prisegajo na tako imenovano izročilo slovenske pomladi. Jančar namreč govori o tem, da Slovenija potrebuje več tistega duha, ki ga je Karl Popper ubesedil s konceptom odprte družbe, in opozarja, da naše javno življenje pogosto preveva zatohli, ksenofobni in provincialni duh, za katerega včasih niso imuni niti tisti, ki imajo sami sebe za svetovljanske liberalce kar je na načelni ravni diagnoza, ki sem jo pripravljen podpisati tudi sam. Poleg tega se mi zdi več kot na mestu resno odpreti debato o težavah in neuspehih leve, desne pa tudi sredinske politike, saj prej opisane ksenofobne in provincialne stranpoti duha v Sloveniji vztrajajo, ne glede na to, da imamo že deset let parlamentarno demokracijo, kar drugače povedano pomeni, da so jih nekatere cerkvene, kulturne in partijske tradicije globoko ukoreninile v slovensko nrav in čud tako globoko, da se jih očitno ne da premagati zgolj z nekaj prijemi liberalne in demokratične politike.