Predvsem “šloganje” o tem, kakšna bo prihodnja geopolitična ureditev sveta, kakšno bo razmerje sil in ali se nam je res treba bati Kitajske. Blesteči nastopi kitajskih športnikov na zimskih olimpijskih igrah nekoliko spominjajo na čase hladne vojne, ko so tako blesteli sovjetski športniki, in hkrati signalizirajo kolektivni ego Kitajske, ki je očitno res pripravljena prevzeti vlogo velesile in izzivati Ameriko in Zahod. Toda ko bo s svetom upravljala Kitajska, to ne bo več svet, kakršnega poznamo danes, ugotavlja angleški zgodovinar in politolog Martin Jacques v eni takšnih zelo tehtnih zgodovinsko-političnih prognoz spremembe svetovnega reda, ki se bo odvila v tem stoletju – v knjigi “Ko bo Kitajska vladala svetu” (When China Rules the World). Čeprav je jasno, da živimo na pragu popolnoma drugačnega sveta, je trenutno še nemogoče razumeti, kaj to v resnici pomeni. Zato ne presenečajo ultraregresivni politični pojavi znotraj vse bolj impotentnih političnih iger Zahoda, saj je povsem normalen refleks strahu pred neznanim, da se čustveno oprimemo tistega, kar najbolje poznamo; svoje tradicije, vere, zaščite svojega ognjišča. Zahodnjaki smo vsi skupaj; konservativci, liberalci, new-ageovci, anarhisti, pacifisti, vsi po vrsti, popolnoma nezmožni predvideti življenje v svetu, ki ne bi bil zahodnjaški, ali celo ameriški, in v katerem bi, na primer, sklicevanje na določene individualne pravice in svoboščine, ki so vgrajene v temelj te sicer nasilne zahodne civilizacije, naletelo na gluha ušesa, saj v pravilih igre te druge civilizacije take vrednote ne obstajajo, nimajo nikakršnega statusa in ničesar ne urejajo v okvirih svojega sveta. Torej bi s takšnimi zahtevami v tem drugem, neznanem svetu prav lahko veljali za nore ali popolnoma neprilagojene. Še na začetku novega tisočletja je veljalo prepričanje, da je globalizacija proces nove etape westernizacije sveta in da prisvojitev logike kapitalizma in svobodnega trga po definiciji pomeni tudi prisvojitev demokratičnih norm in zahodne politike. Obstajalo je prepričanje, da obstaja ena sama modernost in da biti moderen danes pomeni privzeti zahodne institucije in vrednote, običaje in prepričanja. Toda razvoj dogodkov v zadnjem desetletju, ki ga zaznamuje moralna in ekonomska kriza Amerike in neoliberalnega kapitalizma, kaže tudi na povsem drugačne možnosti razvoja, kjer bi z ekonomsko rastjo in novo samozavestjo nekateri deli sveta, ki do zdaj niso sodelovali v definiranju trendov moderne civilizacije, izzvali zahodno hegemonijo s svojimi verzijami modernosti, ki bi bile bistveno drugačne od naših. Martin Jaques v že omenjeni prognozi sveta, ki mu bo dominirala Kitajska, svari pred naivnimi predstavami, da bo ta dominacija samo ekonomska, medtem kot naj nič ne bi moglo omajati zahodne kulturne nadvlade. Nasprotno pravi Jaques: “Vzpon Kitajske bo spremenil svet na najbolj temeljni mogoč način.”