Kar številnim projektom odvzema relevantnost tako v polju aktivizma kot v polju umetnosti, je, da niso dosledni pri uporabi metod iz obeh polov; torej pri združevanju problemske politične note in simbolne funkcije umetnosti, ki uporablja posredna izrazna orodja. Dober primer stapljanja metaforičnih razsežnost jezika, ki ne narekujejo dobesednega prevajanja političnih pozicij, je delo v Amsterdamu živeče umetnice Nicoline van Harskamp. V seriji Da bi živel/živela izven zakona, moraš biti iskren/a je z odličnimi scenografskimi, montažerskimi, scenarističnimi in drugimi orodji za izdelavo igranega videa postavila istega igralca v tri radikalno različne politične vloge: anarhista, proletarskega levičarja in korporativnega desničarja. V vsaki vlogi je skozi serijo izjavljanj svojih političnih prepričanj dosledno in humorno orisal karakter neke politične drže. Serija je po umetniški metodi daleč nadgradila številne dokumentarne videoprojekte, ki naj bi izražali neko družbeno ali politično protislovje in zgolj ilustrirajo dano stanje brez metaforične politično problemske razsežnosti. Seveda je umetnica svoje karakterje raziskala s serijo intervjujev, vendar to ni zadostovalo za večplastno izražanje nesmisla političnih pozicij.