Veliki potresi na Kitajskem niso le naravne katastrofe, temveč tudi politični dogodki, preizkušnja za vodstvo, rentgen legitimnosti Komunistične partije, ki ji, celo ko ni storila dovolj, da bi z boljšo gradnjo zaščitila prebivalstvo pred nesrečami, vedno nekako uspe pravočasno ponuditi tolažbo in jokati skupaj z ljudmi. Po tem, ko je potres zravnal z zemljo Tangshan, je bilo treba teden dni, da se je med nesrečniki, srečnimi, da so preživeli, pojavil Hua Guofeng, tedanji premier in predsednik partije, ki pa je s tem obiskom izginulega mesta tako učvrstil svoje politične pozicije, da je nekaj tednov kasneje po smrti Mao Zedonga postal njegov naslednik in si je upal spopasti se z »bando četverice«. In ko so ulični odbori organizirali poroke vdov in vdovcev, katerih zakonci so umrli pod ruševinami nesolidno grajenih hiš, da bi lažje prebrodili psihološko travmo zaradi izgube, je ljudstvo vzdihnilo: »Sreča, da imamo partijo.« In povsem naravno je bilo, da vseh kipov vodje Maa ni prizadel potres z jakostjo 7,8 stopnje, saj so jih postavili tako, da jim muhasta narava ne more nič, vanje pa so vložili več kot v takratna stanovanja ali današnje šole.