Politična opozicija tako ni imela enakopravnih pogojev delovanja. Strankarsko delovanje je bilo sicer zakonsko dovoljeno, toda zgolj navidezno. V začasni skupščini je bila opozicija v manjšini in ni mogla preprečiti spreminjanja sistema, ki ga je zagovarjala Komunistična partija. Že pred volitvami so odvzeli volilno pravico številnim nasprotnikom nove oblasti, ki tako na volitvah niso mogli izraziti svoje volje. Veliko ljudi je izgubilo državljanske pravice in s tem volilno pravico na številnih sodnih procesih, ki so bili sicer uradno naperjeni proti medvojnim sodelavcem okupatorja. Toda Komunistična partija je nadzorovala tudi sodstvo in na pravno dvomljivih procesih obramba ni imela možnosti za uspeh, tako da so bili na njih poleg sodelavcev okupatorja obsojeni še številni nasprotniki komunistične oblasti. Procesi proti duhovnikom so bili naperjeni proti celotni Cerkvi, saj je bila to še edina večja organizacija v Sloveniji, ki je niso vodili komunisti. Pred sodišče so prišli tudi takšni katoliški in liberalni politiki, ki niso sodelovali z okupatorjem.