Malo po Jenninih petnajstih minutah slave so Britanci izvedeli, da je bila britanska podoficirka Angela Inglis nesrečna zaradi velikosti svojih prsi. Bila je prepričana, da so premajhne, in britansko obrambno ministrstvo je financiralo povečanje njenih prsi. Po novem sicer še nima tako velikih kot nosilka najbolj znamenitih umetnih dojk dvajsetega stoletja, Pamela Anderson, ki naj bi si jih dala lani pomanjšati, je pa na letošnjo podelitev oskarjev prišla s tako zelo velikima, da je bila njena angleška prijateljica Liz Hurley ob njej videti ploščata, kljub temu pa ima Angela zdaj občutno, za dve do tri številke, večji. Vojaški predstavnik je komentiral, da je zdaj veliko bolj srečna in bo zato boljša vojakinja (pustimo ob strani podrobnost, da dela v pisarni). Ciniki so ugotovili, da imajo podobe Pamele Anderson in vseh drugih slavnih žensk s kirurško povečanimi prsmi, s katerimi so poplavljeni mediji, očitno določen vpliv ne samo na vojake, ampak tudi na vojakinje. Samo letos naj bi štirim vojakinjam v državni bolnišnici umetno povečali dojki, plačnik pa je bilo vsakič obrambno ministrstvo, točneje britanski davkoplačevalci. Obrambno ministrstvo celotnega števila umetno prsatih vojakinj sprva ni hotelo razkriti (vojna tajna?), zdaj pa je priznalo, da jih je ducat. Priznalo pa je tudi, da obstaja še kar nekaj prošenj, ki jih že obravnavajo. Ker vsaka operacija stane približno 3500 funtov, ni malo jeznih ljudi, po eni strani militaristov, ki se jezijo, ker obrambno ministrstvo financira povečanje vojaških dojk v času, ko razmišlja o ukinitvi desetih topničarskih in pehotnih regimentov, po drugi pa pripadnikov politične opozicije, ki vladi oportunistično očita, da meče denar skozi okno. Tudi zaposlene davkoplačevalke godrnjajo, saj je vojaški poklic edini, ki zaposlenim ženskam ponuja ta (povečevalni) privilegij. Britanski davkoplačevalci, tradicionalno navdušeni nad velikimi dojkami, ne kritizirajo, obrambno ministrstvo pa se pred napadi brani s trditvijo, da so bile operacije nujne tako rekoč zaradi bojne pripravljenosti vojakinj, pri čemer ima v mislih psihološko nujo v povezavi: velike dojke srečna ženska boljša vojakinja. S tem pa se niso prikupili feministkam, ki se že tako zelo jezijo zaradi resničnega razloga, zaradi katerega hočejo vojakinje večje dojke. Ena izmed njih je napisala, da orjaški izbruh joškomanije potrjuje dejstvo, da ženski videz kontrolirajo moški in da so ženske pripravljene tvegati življenje za to, da bi imele takšne (velike) dojke, kot jih hočejo moški. S tem je imela v mislih najnovejšo strah zbujajočo, pa znanstveno še nerazloženo statistično ugotovitev, da so pri ženskah, ki so si dale umetno povečati dojke, zaznali več rakavih obolenj in možganskih tumorjev.