Spoznal sem ga leta 1942, ko se je njegova družina preselila oz. je bila pregnana iz Poljčan na Štajerskem v ljubljansko pokrajino. Oče je bil zaposlen kot uradnik financar na Vrhniki, stanovanje pa so dobili v Impeksu, nekdanji upravni pisarni nekdanje pivovarne in pozneje tovarne konzerv. Otroci v starosti 12 do 15 let smo se šli zaradi vojnih razmer, v katerih smo rasli, in se najraje igrali igro »vojno«. Streljali so s fračami in puškami na frače. Marjan ni bil med agresivnimi in je skrbel bolj za obrambo. Opremil se je z nekakšno ježevko in s puško na dva strela, nekaj, česar takrat še nismo videli. Okupacijo smo preživeli med obiskovanjem šole – Gimnazije Bežigrad v Ljubljani, če niso veljale zapore zaradi bombandiranj –, čakanjem na vlak in klatenjem ter lovljenjem rib po vrhniških bajerjih. Kmalu po osvoboditvi je bil Marjan mobiliziran v enote Narodne obrambe. Tisti meseci so se mu vtisnili v težak spomin. Ko se je vrnil, je na Vrhniki vrelo od dejavnosti obnove in političnih aktivnosti. Sokolski dom, tedaj mladinski dom, je bil center »agit propa«. Marjan je z zavihanimi rokavi s čopičem v roki risal in pisal. Vrhnika je bila oblepljena z njegovimi plakati. Na povorkah okolih Vrhnike so nosili njegove transparente z udarnimi parolami, ki jih je sam oblikoval po potrebi dnevne politike. V delovni brigadi v Novem Beogradu je postal tudi udarnik. Seveda ne toliko zaradi vihtenja krampa in lopate, kot z vihtenjem čopiča in peresa. Doma pa je risal in porisal na kupe zvezkov z vsemogočnimi liki v vsemogočih pozah. Dekoriral je tudi stene v propadajočem IMPEKSU. Ko sem hodil v sedmi razred gimnazije za Bežigradom, sem za razredni stenčas prerisal karikaturo z vrhniškega stenčasa, katere avtor je bil Marjan. Ko je karikaturo videl prof. Milan Šega, ki je bil takrat tiskovni predstavnik časopisne hiše, me je takoj želel angažirati za sodelavca Pavlihe. Seveda sem ga preusmeril k Marjanu v osmi razred. Tako se je začela njegova profesionalna kariera. Leta 1948 se je vpisal na arhitekturo, kjer je bolj ali manj uspešno opravljal izpite in risal programe. Najbolj ga je prizadela pripomba prof. Mihevca, ki mu je predlagal, naj se raje zaposli v IUV. Diplomiral ni, ostal pa je v vrsti velikih karikaturistov arhitektov, kot so: Ammalie i, Bregar, Maver, Pečar. Vsak od njih je bil nekaj časa dežurni karikaturist za naslovno stran osrednjega slovenskega časopisa. Vendar je bil verjetno Marjan najuspešnejši, saj je ostal v hiši do svoje upokojitve. Poleg dnevnih političnih karikatur je ustvaril tudi lik kritičnega Petra Mozoljca ter z ilustracijami, stripi, zgibankami, reklamami polnil strani slovenskih časopisov, revij, koledarjev in pratik. Naj navedem nekaj primerov njegovih mladinskih slikanic. Pavliha: Z NLP na izlet, Dolenjski list: Paradižnikove dogodivščine, Delo: Appolo 25. Zgibanke: Voznik, varnost je v tvojih rokah, Nikoli (cigareta), Pomagajmo ogroženi naravi. Za ilustracijo najljubše mladinske knjige Dvojne počitnice v letih 1973 do 1995 sta Marjan Bregar in Božo Kos dobila posebno priznanje založbe Mladinska knjiga. S svojim risanjem si je ustvaril dokaj dober standard in si že v šestdesetih letih zgradil prijetno atrijsko hišo v Ljubljani, se oženil in imel sina Petra. Kmalu se je z ženo razšel in si v Smrjenju začel postavljati vikend. Gotovo mu ni bilo lahko ob življenjskih pretresih. Zapisal je: »… Preteklo jesen sem ležal hudo bolan, medtem ko sončen dan zunaj zlato in ogenj je razmetaval, sem sneg tesnobe odmetaval izpred vrat svojih (in tujih tudi).« Dogodila se mu je še ena priložnost, in sicer v osebi Anice z Vrhnike. Čeprav mlajša, ga je s svojo naravno pronicljivostjo in duhovnostjo pritegnila, tako da sta kmalu oblikovala družinsko skupnost. Z rojstvom hčerke Ize sta dočakala nekaj let mirnega življenja. In tako bi živela do konca svojih dni, če se ne bi vmešala bolezen. Umrl je nekaj dni pred svojim 81. rojstnim dnevom. Čudi med, kako je uredništvo Dela sprejelo njegovo slovo, saj se ni odzvalo niti z osmrtnico niti sožaljem svojcem. Vrhniško muzejsko društvo si prizadeva, da bi z razstavo njegovih del seznanilo širši krog občanov tudi z njegovo osebnostjo. Mohar Z.