Marjan Bregar se je rodil 10. februarja 1928 v Ljubljani. Družina je takrat živela v Ribnici. Oče Alojz, doma iz okolice Novega mesta, je bil financar, mati Mici, Doma iz Velikih Lašč, je bila gospodinja. V začetku tridesetih let so se preselili v Poljčane, kjer je Marjan hodil v osnovno šolo. Po nemški okupaciji so pribežali na Vrhniko, kjer so dobili stanovanje v Impeksu; Marjan in njegovi bratje Tomaž, Marko in Peter pa s fanti iz tamkajšnje okolice imenitno tovarišijo (Moharjevi, Gromovi, Krofličevi idr.). Med vojno in po njej je hodil – vsak dan se je vozil z vlakom – na bežigrajsko gimnazijo, kamor so po vojni, po dekretu morali hoditi vsi dijaki, ki so v Ljubljano prispeli po vrhniški progi. Tudi kot študent arhitekture se je vozil v »dijaškem vagonu«, ki so ga odredile JŽ. Marjan, ki je dar za umetniško ustvarjanje podedoval po materi, je risal že od otroštva. Po osvoboditvi je z zavihanimi rokavi in čopičem v roki risal in pisal – se spominja Zdene Mohar (NČ, 30. marec 2009). Vrhnika je bila oblepljena z njegovimi plakati, oblikoval je transparente, ki so jih nosili v povorkah, dekoriral je celo stene v domačem stanovanju. Zdene se spominja, da je za šolski razredni stenčas prerisal Marjanovo risbo z vrhniškega stenčasa. Ko je tisto karikaturo videl prof. Milan Šega, ki je bil takrat tiskovni predstavnik časopisne hiše, ga je takoj želel angažirati za sodelavca Pavlihe. Seveda je Zdene povedal, kdo je avtor in tako se je začela Bregarjeva profesionalna pot. Marjan Bregar je sodeloval v Pavlihi, Slovenskem poročevalcu – po letu 1959 Delu, TT – Tedenski Tribuni, Tovarišu, Dolenjskem listu, Kmečkem glasu, ilustriral je pratike, koledarje, risal stripe in plakate. Marjanovo ime se uvršča med imena vrste velikih Delovih karikaturistov arhitektov Ammalie i, Bregar, Maver, Pečar. Edini pa je ostal v hiši do upokojitve. Poleg številnih političnih karikatur je ustvaril lik kritičnega Petra Mozolca, o katerem je sam povedal naslednje: »Peter Mozolec je mali človek iz ljudstva, vedno prvi, ki bi kaj zinil, ki bi zabaval bralca vsak dan. Tak kot bi moral biti vesel, duhovit junak, vedno sredi dogajanja. To je bila moja vsakodnevna naloga pri Slovenskem poročevalcu, kasneje pri Delu. Lik Mozolca je urednik Rudi Janhuba menda našel v Cankarju. Narisal sem jih nemara okrog tisoč. Prinesel mi je Tomšičevo nagrado.« O nagradah naj omenim, da je za ilustracijo najljubše mladinske knjige v letih 1973 do 1995, Dvojne počitnice, z Božom Kosom delil posebno priznanje založbe Mladinska knjiga.