Strateški interesi EU kot naddržavnega organizma glede širjenja na področje Vzhodne in mediteranske Evrope niso vsebinsko enoznačno struktu-rirani. Z varnostnega in političnega aspekta bi EU dolgoročno ustrezala primer-no kontrolirajo sprejemanje političnih sklepov v EU, tudi v bodoče ne bi hotele izgubiti te pozicije. Obenem se EU zaveda, da bi politična integracija z Rusijo pomenila globalno porušenje obstoječih odnosov in da tudi substancialno za EU ni smiselna. Strateška omejitev na varnostnem področju je predvsem v politični volji po ohranjanju efektne možnosti za kontrolo migracijskih gibanj oziroma njihovo usmerjanje v skladu s potrebami EU kot enotnega gospodarskega in civilizacijskega prostora. Dodatno se vedno pogosteje pojavlja tudi skrb za preprečevanje večjih ekoloških katastrof. Drugačen pa je položaj glede gospodarskih stikov z evropskim Vzhodom. Že na koncu osemdesetih let je bila sprejeta dolgoročna ocena, po kateri bi tendenca po skupnih evropskih ukrepih za učinkovito srednjeročno nivelizacijo ekonomskega in socialnega nivoja Vzhodne Evrope in/ali Rusije z ravnijo Zahodne Evrope pomenila preveliko in nesprejemljivo breme. Vzhodnoevropski prostor (brez bivše ZSSR) s svojo sedanjo gospodarsko, predvsem industrijsko in agrarno strukturo, lahko v primeru prehitre integracije v EU pomeni samo problem, ki bi dodatno destabiliziral že tako problematične odnose med članicami EU. Sistem in že uveljavljene norme za razvoj manj razvitih ali specifičnih regij ter agrara v EU bi se v primeru enakovredne integracije teh področij sesuli. Dodatna potrebna intervencijska sredstva bi med drugim uničila vsak pragmatični interes za že uveljavljeno in realno funkcioniranje skupnega trga industrijske, znanstvene, regionalnorazvojne in monetarne politike. Interes za sodelovanje je za EU torej lahko predvsem čim bolj izvozu odprto tržišče za proizvode in tehnologijo s področja EU in posamezne komercialno ugodne investicije. Področje Rusije, Ukrajine in Belorusije je za EU z gospodarskega aspekta privlačnejše spričo njihove bogate in strukturalno komplementarne surovinske in energetske baze. Načeloma torej gospodarski strateški interes EU za popolno in organsko integracijo vzhodnoevropskega prostora v celoti ni podan. Pragmatično pa bi v tem smislu EU bolj ustrezala ekonomska politika združevanja, kar omogoča uveljavljanje konkretnih interesov EU s parcialnimi režimi, ki bi pospeševali prodajo tehnologije, blaga in uslug na vzhodnoevropski in bivši sovjetski prostor. Z drugimi besedami, v okviru širšega koncepta, vedno bolj znanega kot "Evropa z več brzinami". Z aspekta globalnih gospodarskih in drugih odnosov Evrope z nastajajočim prostorom NAFTA in z vzhodnoazijskim ter pacifiškim gospodarsko-političnim prostorom, pa bi dolgoročna organska in enakopravna integracija Vzhodne Evrope v EU pomenila pomembno strateško prednost.