Nastanek Sveta Evrope (1949), klasične medvladne organizacije, v okviru katere je nastal tudi prvi evropski parlamentarni organ, in sicer zgolj s posvetovalnim statusom, je vse prej kot zadovoljil zagovornike federalizacije Evrope. Toda stvarnost (razbita Nemčija, hladna vojna) tudi ni omogočala česa drugega kot akademske razprave o nadaljnji federalizaciji Evrope. Mnogo bolj oprijemljive so bile v tistem času ideje francoskega diplomata in politika Jeana Monneta, ki je v iskanju kompromisa med klasičnim medvladnim sodelovanjem ter idejami o evropski federaciji (za katero, po njegovem mnenju, zgolj dobra volja političnih elit ni dovolj) ponudil model funkcionalnega integriranja, ki naj bi na koncu dejansko pripeljal tudi do federacije. Bistvo funkcionalističnega pristopa v oblikovanju federacije je ustvariti okolje, v katerem federacija lahko zaživi v svoji upravljalski funkciji. Zdelo se je, da se mora takšno ustvarjanje primernega okolja začeti pri gospodarstvu, kajti ko bodo države vzpostavile medsebojno zaupanje in sodelovanje na tem področju, bodo postale sposobne razmišljati tudi o nadaljnji politični integraciji. A tudi če do slednjega ne bi prišlo, je bilo, kot se zdi, za Monneta pomembno, da evropske države, predvsem pa tiste največje, vzpostavijo visoko stopnjo sodelovanja (in tudi medsebojnega nadzora!) na ključnih gospodarskih področjih.