Doslej ni dajal dvoma, da bo na prvem mestu francoski interes. Njegov ideal Evrope je skrojen po meri Francije, njegova vera v Evropo je šibka. V nedeljo je Sarkozy ponovil, naj Unija krene v francosko smer. »Evropske partnerje rotim, naj ne ostanejo gluhi za gnev ljudi, ki Evropske unije ne dojemajo kot zaščite, ampak kot trojanskega konja za vse grožnje spreminjajočega se sveta.« Hoče premik z ustavno pogodbo, mini ustavo, potrjeno v parlamentu, s čimer bi obšel problematično javno mnenje, kar ugaja vsem v EU. Med predvolilno kampanjo je presenečal z nizom stališč do Evropske centralne banke, bruseljske komisije, pridruževanja Turčije in revnejših članic, ki so nesprejemljiva za pretežni del Unije. Na vrhuncu predsedniškega spopada je kritiziral evro, najambicioznejši akt ekonomske in politične integracije EU, in dejal, da spodjeda francosko konkurenčnost in gospodarsko rast. Francija je članica notranjega jedra držav, ki imajo enotno evropsko valuto, in težko bi prezrli, da je očitek v enaki meri ekonomski kot političen. Novi evropski voditelji, Sarkozy, Merklova in Brown – pomenljivo, vsi pri petdesetih; s Chiracovim odhodom se je poslovil zadnji politik z živo izkušnjo druge svetovne vojne –, naj bi med seboj dobro shajali, kar je dober znak za Evropo. In vendar se zdi, da bo prihodnjim partnerjem, ki so novoizvoljenega šefa države pozdravili polni pričakovanja, nekoliko teže, kot domnevajo. Usklajeno opozorilo evropskih finančnih ministrov v torek, naj Nicolas Sarkozy ne spodkopava ECB, je pomenljiva napoved.