Uspeh ameriške revolucije, učinkovit demokratični mit in obdobje dolge stabilnosti Amerike brez totalitarizma, ki se vzpenja danes, niso temeljili v kakršni koli skupni kulturni substanci. Ameriški politični uspeh glede na Evropo je bil prav v odsotnosti kulture, v odtegnitvi od tradicije, kar je omogočalo novo politično utemeljitev. Tam, kjer je ta skupna (evropska!) kulturna in verska dediščina kot substanca udarjala na plano, je rojevala diskriminacije, nasilje, rasizme itd. Prav naknadna zahteva po skupni kulturi, ki jo je producirala odsotnost politične integracije, je proizvedla množično družbo in kulturo, ki se je je klasična Evropa med obema vojnama tako zelo bala, saj je v obliki jazza, bluesa itd., odmevala tisto čudno mešanico otroškosti, črnskosti in naivnosti, o kateri se je Hessejev Stepski volk (1927) z grozo spraševal: "Ali bo tudi Evropa postala takšna? Ali je že na poti k temu? Ali je bilo to, kar smo imenovali kultura, duh, duša, lepo, sveto, ali je bila to le prikazen, ki je že zdavnaj mrtva in jo ima za pravo in živo le še nas nekaj norcev? Ali je bilo to, za kar smo si prizadevali mi norci, zmeraj že fantom?" Ena izmed številnih aktualnih šal, ki je nastala na Dunaju po drugi svetovni vojni, ko so bili Američani tam okupacijska sila, gre takole: nadebudni in evropske kulture željni teksaški par se odpravi na Dunaj. Med konzumiranjem bogate kulturne dediščine se ustavita na trgu pred Pratrom in se zazreta visok spomenik, ki je ovekoveča vojaško slavo generala Tegethoffa. Mož pouči ženo: "See honey, this is Goethe, also known as Schiller, who wrote The Little Night Music, pa pa pa pam…". n