Od tod torej spoznanje, zakaj danes EU še vedno potrebuje maastrichtske nominalne kriterije in dogovor o gospodarski stabilnosti in razvoju, čeprav v sedanjih recesijskih razmerah in novem širitvenem poku obe instituciji povzročata skoraj več škode kakor koristi. Podobno kot je domala vsem jasno, da v nasprotju s pričakovanji tudi večja nominalna konvergenca, merjena z monetarnimi in fiskalnimi kriteriji, v devetdesetih letih ni zagotovila višje ravni realne ekonomske usklajenosti in politične integracije med evropsko petnajsterico. Makroekonomska sprenevedanja in statistične čarovnije, ki so jih povsem resne evropske države prirejale, da bi zadostile kriterijem sprejemanja skupne evropske valute, pa so konec devetdesetih let mejile na poulični politični cirkus. Del držav EU, na čelu z Veliko Britanijo, se je na drugi strani temu preprosto izognil in si vzel čas za politično presojo skupne evropske valute, večjega ekonomskega usklajevanja in politične integracije. In za nameček ni niti dobre teorije in še manj učinkovite prakse, ki bi lahko izmerila in potrdila resnične stroške in koristi ene ali druge alternative.