Samo kratko, ker mi veliko časa ne ostaja, decembra torej nasledimo izredno zapleteno situacijo, ampak se pravilno odločimo za težjo pot. V razmerah, ko vsi pričakujete, da se bomo osredotočili izključno na probleme ekonomske narave, pravilno odločimo, da ti dolgoročno ne morejo biti rešeni, če ne bomo rešili vprašanja zunanje politike, vsaj tako se je zdelo, vprašanja sporov s Hrvaško. Kako pomembni so ti spori, se je začelo kazati, ko niso bili več samo zunanjepolitični, ampak so postali pravzaprav spori že na koncu na človeški ravni. In so z zapletanjem krize pravzaprav grozili, da iz političnega postanejo varnostni. V tem času je bilo treba prediskutirati vse možnosti z našimi kolegi na Hrvaškem, razmere so bile zelo zaostrene, nezaupanje pa na popolnoma nizki ravni. Treba je bilo pridobiti podporo Evropske komisije oziroma Evropske unije, da to je problem, da to ni samo nekaj, kar je Slovenija dala na dnevni red evropske politike zato, ker, bom rekel, iz principa, iz kaprice blokira Hrvaško na poti v Evropsko unijo. Tudi to smo uspeli in dobili razumevanje Evropske unije, da je prišla v pomoč. In to ne tako, da bi se lotili odprave samega formalnega zadržka prejudicev, ampak da bi rešili samo vprašanje. In to je bilo določitev meje. In potem se je začelo. In se je klavrno končalo sredi junija, ko je Hrvaška odpovedala nadaljevanje pogajanj pri tako imenovanem sporazumu Rehn2. Zato javnosti verjetno ni potrebno posebej razlagati, za kaj gre. In potem je nastopilo najbolj dramatično obdobje v odnosih med državama. Ni bilo več nobenega zunanjega pritiska, ni bilo nobenega zaupanja med državama. Na politični, gospodarski, na drugih ravneh, čisto človeških, je prišlo do absolutne zaostritve odnosov med državama in vse skupaj je grozilo z eno zelo klavrno prihodnostjo za oba naroda, za obe državi in za celo regijo v tem delu Evrope. In takrat je bilo treba zbrati ta pogum in presojo in ambicioznost in preprosto narediti en velik korak naprej. In to je: dati ponudbo sosednji Hrvaški, ki bo verodostojna in ki bo zahtevala politični pogum in treznost in odločnost na obeh straneh ter zaupanje do zadnjega dneva, ko bo prišlo do podpisa. Od Trakoščanov, 31. julija, ko sva prvič sedla s predsednico Kosorjevo, do 4. novembra 2009 je bil niz izredno zahtevnih, opaznih, bolj ali manj javnih pogovorov in izmenjave mnenj in stališč na ravni ministrstva, na osebni ravni, na ravni posredovanja tretjih držav Evropske unije in na koncu je prišlo 4. novembra do podpisa arbitražnega sporazuma. Tisti, ki mu bodo danes nasprotovali, imajo bržkone neko čisto politično dolžnost, da povedo, kaj je alternativa. Ko sva se s predsednikom Janšo srečala na soočenju avgusta pred volitvami, je novinarka tedaj, če se ne motim, postavila vprašanje, ali je za Slovenijo določitev meje med državama pogoj za sprejem Hrvaške v Evropsko unijo. In sva odgovorila različno. Zame to ni bil pogoj, medtem ko je bil za sogovornika to pogoj. In za večino slovenske politike je bil to pogoj. Danes imamo sporazum, ki nam omogoča, če ratificiramo ta dokument, sebe in sosednjo Hrvaško zavežemo, da bomo spoštovali odločitev arbitražnega sodišča. Da je arbitražno sodišče, gospe in gospodje, nekaj bistveno boljšega, kot je haaško sodišče, mi dovolite, da zdaj v uvodu tega ne govorim. Naj tu ne bo nobene napačne presoje, da je Slovenija pri izhodiščih za pogajanja za arbitražni sporazum šla pod standarde, ki jih je imela prejšnja vlada za sklenitev sporazuma v Haagu. Naj ne bo nobenega napačnega mnenja. Mi smo upoštevali enake principe. Naj ne bo danes kakšnega napačnega mnenja, da "kobajagi" arbitražni sporazum nima načela zunanje pravičnosti, Haag bi pa to prinesel, Sloveniji omogočil teritorialen stik z odprtimi vodami, ta arbitražni sporazum pa ne. Vas lepo prosim! Kaj bomo delali v kampanji pred volitvami, eni in drugi, tisti, ki smo za in proti, je naša stvar. Ampak v tem visokem domu si pa moramo povedati to, kar je res: arbitražni sporazum določa nalogo arbitražnemu sodišču, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. To je naloga arbitražnega sodišča. Tega v Haagu ne bi mogli doseči. Samo dvakrat je bilo uporabljeno načelo "ex aequo et bono", jaz nisem imel nič pri tem, da se ga uveljavi, ampak preden gremo potem kasneje v mednarodne detajle, mislim, da od naših ljudi težko pričakujemo, da bodo vedeli, kaj pomeni "uti posidetis de facto", "uti possidetis de iuris", kaj pomeni načelo "ex aequo et bono", kaj pomeni "junction" in tako naprej. Kar se "junctiona" tiče, mimogrede, če že diskutiramo, besede "teritorialni stik" ni v mednarodnem pravu, je pa beseda "junction". In mi smo jo dosegli. Na našo pobudo je prišla v sporazum "Rehn 2", kar je bilo seveda za hrvaško stran precej nesprejemljivo in zato je sprva tudi zavrnila nadaljevanje pogovorov. "Junction" je bila, ne nazadnje, beseda, ki jo je v angleškem izvirniku uporabil sporazum Drnovšek-Račan. Če in kolikor Slovenci menimo, da je treba po mirni poti na pravičen način doseči pravično določitev meje, imamo zdaj po 18 letih prvič orodje, ki to lahko doseže, in smo tako daleč z njim, da lahko to doseže relativno hitro, predvidljivo in na sprejemljiv način za obe državi. Dobili bomo označitev meje na kopnem, kolikor je ostala odprta po tem, ko smo sprejeli 25. junij kot presečni datum, določili jo bomo na morju, kjer ni bila, in to tako, da bo Slovenija imela stik z mednarodnimi vodami. Prekinili bomo situacijo, ki za nas ni ugodna, ker če kdo pravi, pustimo zdaj ta sporazum ob strani in se bomo na novo pogajali, morate vedeti, da bo situacija "de facto" taka, kot je bila dolga leta in je za nas nesprejemljiva, ker je zatečeno stanje slabše od stanja 25.6.