Mesića na levici cenijo zlasti tisti, ki težko prenašajo cagavo in kompromisarsko držo rdečega kanclerja Račana, vendar tudi ti menijo, da so za predsednika ob političnem pogumu značilne tudi nepremišljene in pogosto površne oziroma plitke izjave. Gotovo pa ni bila plitka Mesićeva izjava kot zasebnika in pravnika v začetku leta, da bi morala Hrvaška izrabiti svojo pravico do razglasitve izključne ekonomske cone. Hrvaška je očitno že dalj časa otipavala to možnost, računajoč, da ji bo šla na roko povečana skrb Evropske unije za zaščito Sredozemlja pred neevropskimi plenilskimi ribiči. Kot je znano, je poleti to zakulisno igro pokvaril kmetijski minister Pankretić, ki je z nenadno najavo septembrske razglasitve gospodarske cone začel nabirati predvolilne točke za svojo kmečko stranko. Sledila je hladna vojna s Slovenijo, ki je doživela vrhunec z enotedenskim odpoklicem slovenskega veleposlanika in z Ruplovo grožnjo, da bo Slovenija razmislila o svojem pokroviteljstvu nad hrvaškim vstopanjem v Evropsko unijo. Potem sta državi začeli umirjati žogo, ki je obema že uhajala izpod nog. V igro se je vključila Evropska komisija, ki je po začetnem obdobju izmikajočih in dvoumnih izjav na koncu dala skoraj v celoti prav Sloveniji. Hrvaška ima resda pravico razglasiti izključno ekonomsko cono, vendar ji komisija močno svetuje poprejšnji dogovor z vsemi vpletenimi, pri čemer je zaželena vzpostavitev zgolj zaščitenih ribiških con, in še teh le na osnovi dialoga in koordinacije med vsemi zainteresiranimi ribiškimi gospodarstvi. Hrvaški komentatorji so ta nasvet upravičeno dojeli kot zunanjepolitično klofuto domači politiki, katere (vedno nekoliko nadpovprečni) diletantizem postaja s približevanjem volitev naravnost neznosen.