Makedonija nima pravih prijateljev. Tudi zato ne, ker jih politična elita noče ali ne zna ustvarjati. Zadnja štiri leta so bile spremembe neznatne. Pogajanja z EU so zato odložena. Evropa čaka znamenja z makedonske strani. Ta so prešibka, izgubljajo se v strankarskih prepirih in nacionalnem konfliktu. Tuja pomoč je obsežna, vendar manj učinkovita, predvsem pa ni namenjena razvojnim projektom, ampak sestavljanju strategij in papirjev, s katerimi služijo(-mo) zgolj tuji svetovalci. (…) In očitno je, da Evropa sama od sebe ne bo začela pogajanj za članstvo, ker ni osnovne komunikacije. (…) Slovenija bi lahko sprožila ta pogajanja. Kot je odločilno prispevala k temu, da je Makedonija postala kandidatka, mora sedaj, ko bo predsedovala EU, začeti pogajalski proces. To je naša obveza, mi jih razumemo, mi jih lahko spodbujamo, mi jih lahko zavežemo v to smer. Nihče ne bo tega storil namesto nas. Večina članic bo imela vrsto zadržkov. Zaveznica je le komisija. Dolžni smo, zaradi evropske kulture in vrednot, da to storimo danes, ko nam gre dobro. Gre tudi za slovansko navezo, pripadnost nekemu skupnemu prostoru ter za zelo racionalne strateško-politične in gospodarske interese. Začetek pristopnih pogajanj je naša verjetno edina resna samostojna prioriteta predsedovanja, vse drugo bomo podedovali ali bomo vključeni v večje evropske zgodbe. Makedonske ikone in mozaike je treba 'vdelati' v evropske, pa tudi če zveni to naivno in zahteva precejšen politični pogum. Ni pa prazno in obskurno kot multikulturni dialog, ki ga slovenski zunanji minister prodaja kot slovenski prispevek Evropi. Naše naloge so tukaj in v tem prostoru.«