S časopisi sva imeli posebno igro. Pred potjo sem se čisto malo učila španščine; upala sem, da bom tako sposobna vprašati vsaj, kdaj odpelje naslednji avtobus, in sama naročiti pijačo. Seveda pa je za tako omejeno pragmatično sporazumevanje mogoče uporabljati najrazličnejša znamenja, v Mehiki še posebej brez težav. Na lokalni tisk niti pomislila nisem. A kako je mogoče potovati po deželi, ne da bi sploh pogledala v njena sredstva množične komunikacije? Strah pred neobvladljivostjo neznanega je moja sopotnica odpravila z nonšalantno gesto: »Časopise lahko bereš, tudi če ne znaš jezika; saj itak veš, kaj pišejo.« Torej sva se vsake toliko opremili s kar precejšnjimi količinami potiskanega papirja. Načini branja se v takem primeru malo spremenijo; na začetku sem se orientirala predvsem po fotografijah in pripadajočih jim podpisih; preden sva prispeli do najjužnejše točke najine poti, pa sem si že domišljala, da lahko berem tudi politične komentarje. Malo težav sem res imela z domnevno ironičnimi obrati, a če ti nekdo pove, katero stran zagovarja določeni pisec, se je mogoče znajti tudi pri teh, vsaj mislila sem si, da zmorem.