V soboto, v času po kosilu, so se nad Ljubljano kot nalašč zgrnili temni oblaki. Prevladoval je moteč, skoraj depresiven vonj, podoben tistemu, ki ga začutite v nosnicah takoj ob prestopu na 'ono stran'. Prag Vzgojnega zavoda za prestajanje zapornih kazni na Povšetovi v Ljubljani je kmalu zalil hladen dež. Pojenjala je obremenitev, značilna za čas pred dežjem. Zgodilo se je tako rekoč sočasno z olajšanjem, ki ga bržkone zaznajo vsi, ki, potem ko stopijo skozi težka vrata izpred sprejemnice, spregovorijo prve besede s tamkaj zaposlenimi. Po nekaj krčevitih kretnjah je profesionalen, lahko bi rekli celo prijazen, pristop policistov v sprejemni pisarni na naju s fotografom učinkoval precej sproščajoče. Oddala sva osebna dokumenta, odložila kovinske predmete in prenosna telefona. Nato nama je ugotovitev uradnikov, da sva na seznamu obiskov, naposled odprla pot za rešetke. Duri, ki popeljejo v notranjost zavoda, so namreč iz jeklenih rešetk. Šla sva mimo čakalnice in toaletnih prostorov za obiskovalce, nato pa v spremstvu policista vstopila v posebno sobo za pogovore z zaporniki oziroma priporniki. Kar nekajkrat so nama pojasnili, da je Klemnov primer drugačen. Da z njim ravnajo drugače, saj so le ugodili njegovi želji, ki se je za enomesečno bivanje na t. i. Povšetovi - v nasprotju z drugimi - odločil na lastno pest. Za Klemna je bila to rešitev določenega problema, ki ga je doletel zaradi početja različnih - kot jim pravi sam - vragolij.