A to ni navadno razdeljevanje brezplačnih biltenov. To je tvegano početje. Berlinska buržoazija ne samo da zavrača pozive k prebujenju, ampak ima študentov čez glavo dovolj. Manj kot četrt stoletja po Hitlerju dobri meščani niso veseli, da so ulice polne policistov s pendreki in preklinjajočih študentov, ki mečejo kamenje. Berlinski študentje, ki jih gmotno podpira država in so oproščeni vojaščine, bi morali plačevati šolnino, ubogati, pridno študirati in držati jezik za zobmi. Ne bi smeli razbijati izložb, zagovarjati kopuliranja v javnosti, povzročati prometnih zastojev in žaliti ameriških rešiteljev. Več kot ena pest dobrih meščanov se dvigne proti njemu in mu zažuga. Več kot ena starka iz generacije Auschwitza mu zavpije, naj svoje trapaste letake odnese nach drüben, v Vzhodno Nemčijo, kjer jih bodo vsaj lahko uporabili za toaletni papir, ali pa ga hoče celo povleči za lase, a je previsok zanjo. Več kot en taksist iz reakcionarnih sil nalašč zapelje čez robnik pločnika, da Mundy prestrašeno odskoči in njegove stvari sfrčijo v zrak. Toda dobremu vojaku vse to ne vzame poguma. Vsaj ne za dolgo. Že zvečer, kakor hitro konča inštrukcije iz angleške konverzacije, ga je pogosto najti med srkanjem piva pri Obritem mačku ali v Republikanskem klubu ali pri turški kavici in šilcu araka v kateri izmed številnih kreuzberških razmajanih kavarn, kjer nadobudni romanopisec odpre svoj zvezek in prizadevno goji isherwoodsko osebnost.