Pred kakšnimi dvajsetimi leti sem se prvič odločil za javni nastop. Dogodek, ki me je takrat dovolj vznemiril, da sem premagal strah pred izpostavljanjem kritični javnosti, je bil nadvse podoben nedavni intervenciji slovenske policije na vlaku, polnem nogometnih navdušencev, ali kot bi reklo strokovno kritično oko, ki dá povelje za posredovanje, podivjanih navijačev. Takrat pred davnimi leti, v časih širše skupne domovine, nas je dosegla vest, da je v nekem makedonskem mestu enota policistov s pendreki šla nad množico žensk in otrok, ki je protestirala zaradi bogvedi česa že, mislim, da je šlo za spor o vaškem vodovodu. Med množico so bile tudi očitno noseče ženske, vendar varuhov zakonitosti taka dejstva niso odvrnila od pretepanja. Takrat sem (se) vprašal, kakšen je sistem (državni, družbeni, vzgojni), da ustvarja ljudi, ki na ukaz brez premišljanja uporabijo silo na tak način, da ga lahko označimo le za nasilje in brutalnost.