Leta 1968 ga kot aktivista študentskega gibanja pred zborovanjem v študentskem naselju pokliče k sebi tedanji sekretar univerzitetnega partijskega komiteja Stane Dolanc. Marijanu ostane v spominu Dolančevo svarilo: »Bolje policijski pendrek kot vojaški kundak.« Aprila 1970 diplomira, sredi maja pa spiše in pred tisočglavo študentsko množico, zbrano pred republiško skupščino, prebere program Skupine 4. blok, ki je grob oris slovenskega nacionalnega programa. Marijan med drugim zahteva ukrepe za zvišanje natalitete Slovencev, prednostno štipendiranje revnih in nadarjenih otrok, obelodanjenje strukture jugoslovanskih dolgov v tujini po republikah, proporcionalno razdeljevanje mednarodnih kreditov med republikami, odpravo pomoči nerazvitim področjem Jugoslavije in njeno preusmeritev v pomoč nerazvitim krajem v Sloveniji, finančne dotacije zamejskim Slovencem, spravo med Slovenci ne glede na njihovo politično prepričanje, ustanovitev kongresa vseh Slovencev kot telesa pri republiški skupščini, na vojaškem področju pa razvoj teritorialnih enot JLA s slovenskim poveljevalnim jezikom in slovenskimi poveljniki ter nasploh zgledovanje po izkustvih NOB. Idejo sprave in kongresa vseh Slovencev prepiše iz neke brošure emigranta Vinka Levstika, zamisel oblikovanja slovenskih enot znotraj JLA pa je sad konzultacij s partizanskim generalom Jako Avšičem.