Tone se še dobro spominja, da sta bila z očetom dobro uigran par, polharila sta celo v hrvaških gozdovih, ker sta jih ujela tudi pol stotnije in več na noč. V rekordnem in dobrem polšjem letu celo 1.200. Takrat so bile polšje kožice zelo cenjene in tisto jesen sta z očetom zaslužila za en par dobrih konj. Kožar Tone Zakrajšek iz Malih Lašč pa je bil njihov redni odkupovalec. Po meso so hodili k nam le bolj premožni domačini iz Loške doline. Sestra Marija, šivilja po poklicu, je bila zagotovo najhitrejša pri odiranju, čeprav je imel vsak med njimi točno določeno opravilo. Polhovo mast, ki je silno zdravilna in je nepogrešljiva pri zdravljenju številnih bolezni ljudi in živali, so pri Šumradovih navadno razdelili ali pa jo porabili nekaj tudi zase. Leta 1918, ko se je Tonetov oče vrnil iz vojne, so imeli pri hiši polšjo mast celo za zabelo. Oče je bil znan tesar, meni pa je plenkača smrdela, pravi Tone Šumrada, in čeprav je večino svojega življenja preživel v gozdovih, je pred pol stoletja ali natančno po njegovem pripovedovanju leta 1955 zbolel na srcu in takrat so ga že odpisali s tega sveta. Pa se ni dal! Polhe je lovil še pred dvema letoma na 20 pasti. Dvakrat jih je ujel po 16 in enkrat 12.