Ni bilo predvideno, da med potovanjem odidem v Peking, odločitev, da tam preživim nekaj dni, je prišla nenadoma. Džang Xiangdži mi je nekega večera telefoniral in mi na vrat na nos predlagal, naj grem z njim na odprtje razstave. Bila je na obrobju mesta, v velikem hangarju, spremenjenem v galerijski prostor za sodobno umetnost, kjer so umetniki predstavljali gibljive video instalacije s projektorji na kovinskih palicah, ki so se mehko pozibavale v temi praznega hangarja; projicirane podobe so se raztapljale na zidovih, se ločevale in razgrajale, da bi se nato znova združile in se spet razdružile. Tam sem spoznal Li Čji. Sedela je na betonskih tleh v prostoru, naslonjena na zid, imela je dolge črne lase in usnjeno jakno kremaste barve. Takoj sem jo opazil, toda nagovoril sem jo šele čez nekaj časa, v bližini točilnega pulta, avstralskih vin in steklenic kitajskega piva, nemarno postavljenih na koze, ter prospektov in razstavnih katalogov, nagrmadenih mednje. Opazila je, da nisem Kitajec. Njena prodornost me je zabavala, vprašal sem jo: »In kako ste prišli do tega?« »Zaradi vašega nasmeha,« mi je odgovorila, »lahkotnega nasmeha.« (Vse to je rekla v angleščini in ne da bi jo zapustil nasmešek, ki se nama je zarisal na usta, odkar sva spregovorila. Sprožila ga je že malenkost in videti je bil, da lahko blagodejno traja v neskončnost.) Sedla sva na vegasto klopco zraven galerije, v rokah sva držala steklenici Tsingtaa, kmalu so bile že štiri, potem jih je bilo šest, potem se je potihoma prikradla noč in sva bila še vedno skupaj, senci dveh teles, bolj pravi od senc kitajskega gledališča, osvetljeni z žarki gibljive in izmuzljive zeleno-rdeče svetlobe, ki so jo pošiljale video projekcije iz notranjosti galerije. Zaslišali so se poskusi ozvočitve v hangarju in nenadoma so valovi kitajskega metal rocka butnili v mirni poletni večer, tako da so se zatresle šipe in poskočile kobilice v topli noči. Obsedela sva na klopci in nisva več mogla slišati besed drug drugega, približal sem se ji, pa nisem zvišal glasu, da bi preglasil glasbo, še naprej sem ji govoril s tihim glasom in se z usti dotikal njenih las, čisto blizu ušesa, vonjal njeno kožo, se skoraj dotikal njenih lic, pustila mi je, ni se premikala, ničesar ni storila, da bi se mi izmaknila – videl sem njene oči v temi, gledale so daleč in me poslušale –, vedel sem, rodila se je nežnost. Povedala mi je, da mora naslednji dan službeno v Peking zaradi dela in mi predlagala, naj jo spremim, lahko bi ostal le eno ali dve noči, zlahka bi se vrnil naslednji dan v Šanghaj, nočni vlak da je udoben in ni drag – poleg tega nisem v Šanghaju počel nič posebnega … »Ali ni res?« Okleval sem, ne za dolgo, nasmehnil sem se ji, jo dolgo gledal v oči in se spraševal o resničnem vzroku njenega predloga in njenih morebitnih neizrečenih, a že tako zelo vabljivih ljubezenskih namerah.