Ho, ho, ho. V triphopu, ne, acid jazzu, ne, easy listeningu, ma, v glavi enigmatičnega Princea Charminga se godijo čudne stvari. Namreč - s psihotropskimi učinkovinami spodbujeni procesi, ki so privedli do tokratnega filma, pardon, omnibusa kratkih, v hudi krvi zgodnjih Residentsov okopanih filmov. Naslovi? Uh, dajmo prevesti le eno od razumljivejših in krajših klobas: Stroboskopski žarometi preiskujejo bazene parazitov. Prince Charming (ki menda ni v sorodstvu z Adamom Antom) je imena skladb, kakor tudi plošček spremljujočo besedno drisko, primerno napohan pobral iz slovarja tujk, snov pa iz pesti še do včeraj nezdružljivih glasbenih slogov. V dobrih treh minutah, kolikor povečini trajajo njegove, poležavanju v poletni sopari namenjene miniature, se seansa plemenskih bobnarjev iz katere od hollywoodskih eksotik sama od sebe zlepi s podtalnim dubom, ta preskoči v hotelsko obravnavano rumbo, ki se sprevrže v zlagoma kopitljajoči triphop, pestri spored jedrnatih, zaokroženih biserov črnega humorja pa preseka celo industrijski, s kitarami in tolkali uprizorjeni pokol nedolžnih duš. Ker se, le dva tedna za predstavitvijo, kaže nuja za začrtavanjem kakorkoli že kruljavih vzporednic med psihotropskim toplim valom in ljubo nam Tipsy, le beseda ali dve morebitnim strankam: tokratni sveder za čiščenje ušesnega masla, klistir za zaprtja z glasbeno nesnago, bo svojo pravo moč pokazal šele po nekajkratni uporabi, nasploh pa je - v nasprotju s Tipsy - namenjen neustrašnim, črnih oblakov vajenim pilotom. Pa pr kraj voz!