Drugi celovečerni film Mihe Hočevarja nadaljuje tam, kjer se je prvi končal. V ljubljanski poletni sopari, kjer tokrat pristaneta osirotela bosanska brata, ki na obisk k stricu prijezdita naravnost iz povojnega Mostarja. Tisto, kar bi moral biti mehek pristanek, se kmalu izkaže za nekaj bistveno tršega, kot bi sprva pričakovali. Poletne počitnice postanejo eksodus v Ljubljani, visenje na fužinskih garažah alternativa pljuskanju morskih valov, spolno občevanje z brhko slovensko meteorologinjo pa pobeg po celodnevnem razvažanju pic. Hočevar se ne zateka niti k veliki drami niti k patetiki, svojo ključno pripovedno oporo poišče v mlajšem Saniju, odličnem Filipu Đuriću, kot odraščajači siroti, ki se mora prilagoditi novim življenjskim razmeram. V aklimatizacijskem paketu tako najdemo prvega prijatelja, prvo ljubezen, netaktno citiranje pettinga in seveda nepogrešljivo bližnje srečanje z ne tako sončnimi Alpami. Pri mozaično strukturirani pripovedi, ki se vseskozi simpatično naslaja s stereotipom o seksualno prebujenih Slovenkah in sproti niza tipične prigode o odraščanju, pogrešamo morda večjo intenziteto drame, vendar odlična igralska zasedba to spretno odtehta.