Čeravno smo na Brinovca, oštarijo, ki nam jo je pred leti omenil njihov takratni dobavitelj cvička, uspešno pozabili, nam jo je s poročilom o sladki pečenki in strukturi gostov tam naj bi namreč ordiniral, se krepčal in vmes sklepal posle sam Zidar iz spomina obudil naš zaupnik iz gostilniških vrst. A smo bili tisto sredo v velikih dvomih. Pečenka, že, že, ampak se lahko Brinovc, ki s ponudbo menda ne cilja na kosila in malice, v poletni sopari izkaže tudi s kako večerjo? Dvome pa nam je v trenutku razblinil pogovor s samozavestnim natakarjem, ki je izjavil, da pri njih v tem trenutku nudijo vse. Vse? Vse. Bo že držalo. In tako je Ilovarjev trio ob osmih zvečer ustavil konje na obsežnem parkirišču, izkazal dolžno spoštovanje veličastni arhitekturi, ki že ob prihodu navda z optimizmom in krenil na mesto obračuna, mimo z umetninami in starinami ozaljšanega preddverja in impozantnega šanka v notranjost, ki bi jo zaradi temno rjavih opažev, luči z vitraži in karakterističnih vtičnic datirali nekako v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja. Da Brinovc od osemdesetih ni pretirano spremenil predstav o liku meščanske oštarije, je razodeval tudi jedilni list, ki se ni ravno šibil od novitet in v katerem je bilo najti tudi tako bizarne postavke, kakor so ocvrt sir in šampinjoni z gorgonzolo. Kljub temu pa Ilovarjevi ne bi imeli nič proti iz osemdesetih zaostalemu tatarskemu biftku, preživeli bi tudi dejstvo, da ga, tako kot povsod po domovini, tudi v Brinovcu ne nastrgajo, temveč na drobno zmiksajo in da ni niti pomišljati na ritualno komponiranje sestavin pred očmi gostov. Ampak biftek, ki je bil opredeljen kot porcija hladne predjedi za dve osebi, bi zadostoval za prigrizek šestih požeruhov, giganta, ki je dlje stal narejen v hladilniku kot v paci, pa so kisale vanj zamešane kapre in je spremil scenosled industrijskih vloženih šampinjonov, kumaric, paprik, huje, salamo, ki smo si jo zaželeli za vzorec, bi lahko kupili v vsaki bolje založeni špeceriji. No. Brinovc se je vendarle, kjub slanosti, izkazal z jurčkov bogato gobovo juho in z govejo, ki ji ni manjkalo mesa ne domačih nudeljnov in nekako prebrodil na Kranjskem težavne tople predjedi z mesnimi žlikrofi, prelitimi s hudo slano sirovo omako. Seveda tisti obljubljeni vse ni popolnoma ustrezal dejanskim razmeram in se je s prej naročenimi, na videz zelo zdravimi kračami, medtem ko je trio opustil vsako upanje na pečenko, mastila le avstrijsko-slovenska druščina dve mizi naprej. Zato pa bi od oštarije tovrstnega nastopa (in cen) tudi ob večerni uri pričakovali kak sočen zrezek ali steak. Napak. Čeprav zna Brinovčev kuhar točno zadeti medium, njegov žrebiček, pa tudi fotogenični telečji zrezek, preveč terjata od čeljusti, v rafiniranem olivnem olju kuhani biftek Robespierre pa da od sebe več okusa po rožmarinu kot slastnega soka. In kje se je pekel mlad krompir, da je imel okus po mešanem na žaru? Glede na podhlajenost vseh vin, vključno z odprtim Reyinim cabernetom, ki je izgubil spopad z oksidacijo, in vključno z buteljko caberneta istega vinogradnika, ki je popravila vtis, ter ne glede na sveže borovnice ter komaj približek Sacher torte se Brinovc, ki kvečjemu zaostaja za gorenjskim povprečjem, le malce previsoko nosi?