Polet s čarterjem ene od slovenskih agencij in v sklopu našega edinega letalskega prevoznika nas je po dobrih dveh urah (brez obvezne prestavitve odhoda) pripeljal na otok. Za našo družbo izhod iz letališkega kompleksa ni bil prav nič vesel, saj prijatelj kar ni mogel verjeti, da je bil prav on deležen male možnosti izgube prtljage. Vodičem se je tisto popoldne tako mudilo, da izgubljene prtljage nismo niti prijavili, naše začudenje pa so odpravili z besedami: »To so Grki. Zvečer se odpravimo nazaj na letališče in jo poiščemo.« Večer smo res pričakali, vodiča in ponovni ogled letališča pač ne. Kasneje se je predstavnik turistične agencije (drugi vodič iste agencije, ki pa je nalašč ne omenjam, prav tako imena vodiča) potrudil, a kljub vsemu nismo več pridobili zaupanja. Naša družba si je namreč zaželela podrobno spoznati otok in smo zato najeli skuterje. Tako nas je tretji dan bivanja, ravno po manjših nakupih prijatelja (majice, kopalke), pot vodila mimo letališča. Po nekaj minutah smo imeli njegovo prtljago. Seveda. Le vprašati je bilo potrebno.