V kupoli nad župniščem so se pretakale vzporedne sanje, tekla je vzporedna zgodba, sanjanje spominov, zabava, zbeganost, uničevanje časa. Povsod Nasja, v kostanju pred cerkvijo, v vinu, v grmovju, v reki, v starcu, ki je sedel prek ceste pred domom za ostarele; ta je pred nekaj leti izvedel nesmiselni teater samomora. Sredi poletja, sredi dneva, sredi mesta, na očeh tisočglave množice, ki je v trenutku vzniknila iz betonskih stebrov osnovne šole poleg mostu, iz rečnega kamenja in pridrsela iz vatnih oblačnih gmot na nebu, visel je z mosta, pet metrov ali nekaj podobno omembe nevredno visokega nad reko, voda pa preverjeno dovolj globoka, da se mu ne more zgoditi nič, tudi to je očetu pripovedovala Nasja še v tistem prvem poletju, ko sta se tipala takoj po njegovem prihodu. Sedela sta v zavoju ob reki, ob tem pa vrtela po ustih steblo pasje trave, to je znala, to je resnično znala s počasnimi kretnjami, nabitimi s hladno, erotično plazmo, oče pa se je naslanjal ob smreko in se pustil dihati smoli, lepljivim kapljicam na hrapavem deblu in zdolgočaseno izgovoril v svojo senco, ki je nevidna poležavala v senci smreke: