Jakarta velja za najnevarnejše mesto v tem delu sveta, posebno za tujce, vendar sva se na ulicah počutila dokaj varno. Je tudi eno redkih mest v Indoneziji, v katerih so se trudili nekoliko urediti ulice. Žal jim ni uspelo. Bivšemu predsedniku Suhartu zamerijo, da je porabil ogromno denarja za postavitev svojih rezidenc in stavb, ki častijo dan indonezijske osamosvojitve izpod kolonializma Nizozemske. Na glavnem trgu v Jakarti na primer stoji velik obelisk, na katerem je več kot 30 kilogramov čistega in najboljšega zlata, medtem ko nekaj kilometrov stran ljudje prosijo za hrano, spijo na tleh med podganami in umirajo med tridesetim in štiridesetim letom, če sploh preživijo mladost. Na žalost pa sta to dva obraza vseh večmilijonskih mest, kamor pridejo podeželani v upanju na svetlo prihodnost, ki jo propagira vlada. Otroci iz teh slumov ne hodijo v šole, ker še ni obveznega šolanja in ker so uniforma, zvezki in svinčniki predragi za siromake. Zato pa prosjačijo, prodajajo kič in se tu in tam malo poigrajo z vrstniki. Zdi se, da večina v mestu sploh nima redne zaposlitve. Nekateri prodajajo hrano, postane ribe, stare dele avtomobilov, pralnih strojev in še česa, drugi pa preprosto in brez večjih skrbi poležavajo v senci. Tisti, ki ostanejo, delajo kot vojaki, policisti, hotelirji, vozniki avtobusov ali taksisti. Drugega skoraj ni. Zdi se, da je življenje že vse naučilo, naj se ne obremenjujejo s tem, da živijo med odpadki in podganami, da jim ulice smrdijo in da je edina pitna voda tista iz steklenice. Tako ali tako bolje ne bo nikoli. V teh mestih redko vidiš upanje. In zato sva vedela, da hočeva čimprej na deželo.