Greh gor ali dol, vsaj nekateri smo prvi večer namesto veri in molitvi posvetili vinu, ki ga je bilo kljub svetosti kraja povsod v izobilju, pa tudi žilavke (hercegovska šmarnica) se nismo branili. Dušnih pastirjev, ki so delili odpustke, je bilo na kraju samem dovolj. Veseli noči je sledilo klavrno jutro. Kdo ve, morda trpljenju ni botrovala žilavka, temveč svetost kraja. A molitev vse ozdravi. Časa za drugačno zdravljenje pravzaprav ni bilo. Ozračje se je v pričakovanju soparnega dne po prekrokani noči že pošteno segrelo. Ravno prav za kopalke. Ravno prav za skok v osvežujočo vodo in poležavanje v senci. A žal romanje ni dopustovanje. Program se je, ne oziraje se na naše zdravstvene težave, začel navsezgodaj. In to s petjem, ki smo ga prekrstili v jutranjo telovadbo. Ne brez razloga. Kdor poje, ne misli slabo. A pod žgočim poletnim soncem navsezgodaj peti vesele cerkvene pesmi ni ravno mačji kašelj. Še posebej, če ne gre le za preprosto prepevanje. Je nekaj kot cerkveni pop s presežkom. Skratka, zraven se ploska in pleše, v slogu zborov, ki prepevajo črnske duhovne pesmi. Dvajsettisočglava množica, ki navsezgodaj spontano prepeva in pleše, te ne pusti hladnega, če ne drugega, te vse skupaj, hudemu mačku navkljub, dobro poživi. Seveda ima vse to svoj namen da te prebudi in psihično pripravi na predavanja. Ta so pripravili in izpeljali vidci, nune, teologi, župniki ...