»Na praznike imam zelo lepe spomine. Ko sem bila majhna, sva se z očijem veliko igrala, šla v gozd iskat primerno smrečico. Nikoli nisva odrezala najlepše, kajti drevo potrebuje veliko let, da zraste, odrežemo pa ga v minuti. Vedno sva izbrala in odžagala takšno, ki ni imelo veliko možnosti, da bi raslo in se razvijalo. Moralo je biti visoko do stropa. Prinesla sva ga domov, ga okrasila, napeljala lučke in bilo je nared, da dedek Mraz prinese darila. Mami je takrat pekla janeževe upognjence in potico. Spominjam se, da sva se z bratom vedno prerekala, kateri bo polizal skledo, v kateri je bil nadev za potico. Vedno sem pričakovala sneg, ker sem potem še raje hodila na sprehode, ko pa sem se premražena vrnila domov, sem se zavihtela na krušno peč in brala. Takrat je zame čas nehal obstajati in s knjižnimi junaki sem potovala v oddaljene kraje,« se spominja Živa, ki ima zelo rada božično-novoletne praznike. Ni uživala samo v pripravah in krašenju doma, temveč tudi v pričakovanju daril. »Vedno jih je bilo ogromno. Zato sem bila kar žalostna, ko sem pomislila, da prazniki hitro minejo. Skozi leta so se moji prazniki spreminjali. Ko sem bila otrok, je bilo čarobno, v srednji šoli sem komaj čakala, da grem k polnočnici, saj je naša družba vedno stala pred cerkvijo in imela svojo zabavo, potem pa smo šli na čaj z rumom. Sedaj rada sedim z mami ob kaminu in klepetam o vsem po malo, rada grem z očijem na sprehod v snegu, krasim stanovanje s fantom, se potepam po praznično okrašenih ulicah.« Med prazniki so ji ljubi tudi lenobno poležavanje v postelji, kuhanje kosila ali večerje, igranje taroka, dolgi sprehodi, obisk stojnic ob Ljubljanici.