In medtem slišim na stopnicah zmagoslavno vpitje: »Sedemintrideset tri!« Kar pomeni, da je tudi Filip končno pridelal nekaj vročine in ne bo treba v šolo.Vpraša me, kaj delam, in rečem, da čakam na vojno. Nekaj minut čaka z menoj, potem pa zazeha in gre spat. In po stopnicah prihaja Špela, ki je iz najhujšega že zunaj, naveličana nekajdnevnega poležavanja v postelji, oblekla si je letno bluzico in privezala hipi rutico čez čelo in je taka kot, no, taka kot je in se enako kraljevsko tudi obnaša. Razširi roke in pravi: »Objemi me, moj dobri stari daddy!« In ker ta stavek zmeraj reče v angleščini, je rekla pravzaprav »daj mi objem«. Še dobro, da mi ni rekla, daj mi bombe, oče, daj mi granate, daj mi kalašnikov, da grem v boj za novo razdelitev sveta! Nič ji ne bi mogel dati in bi nemara izgubila vero vame. Tako pa jo objamem, močno in zares in veter buta v okna, če ni mogoče celo hišni duh.