Bil je prav tak kot John Wayne. Človek bi prisegel da je bil on. Čisto blažen sem bil ko je spregovoril s tem glasom. Vedno je zavrtel svojo srebrno pištolo in rekel prav tako – okej tovarišija na pot bo treba. Daj še enkrat Joe sem rekel, daj še enkrat! Nisem ga mogel nehati prositi naj reče še enkrat. Ampak na koncu sem le moral odnehati ker sem videl da postaja rdeč pod očmi in ga nisem hotel razdražiti zadosti je bilo utrujen je, je rekel, moral bo domov. Pustil sem ga v mestu in prišel nazaj sam. Skušal sem oponašati tisti glas, ampak nikoli mi ni uspelo tako dobro kot Joeju. Ležal sem tam na rumeni poležani travi kjer je prej ležal on ampak naj sem se še tako trudil vedno sem zamočil. Sploh se ni slišalo kot John Wayne. Slišalo se je bolj kot tisti ptiček kako se mu že reče – mitlim da tem videl mutiko.