Šel sem se moža dejanj in sem kupil šest buteljk savignona. Da pridem primerno oborožen. Da ne bom tiščal rok v žepih. Prišel sem pozno zvečer, zakaj Bra je pogostokrat, prevečkrat, če se vpraša mene, v svojem depresivnem uredniškem sekretu tudi spal, ne zmeraj, a z določeno mero gotovosti sem lahko upal, da bo glede na splošno in svoje stanje bržkone izvlekel spalno vrečo iz omare, se oskrbel s steklenico cenenega žganja in, ujet v lepljivo pajčevino klavstrofobičnega urada, z grenkim nasmeškom in pokvarjenim želodcem pretehtaval eshatologijo svojega nebivanja. In ko sem se z upognjenimi koleni vzpenjal po širokih, izmitih, po čistilnem sredstvu zaudarjajočih stopnicah tiste velikanske rdeče hiše, v kateri se je kot konspirativna luknja anarhističnih bombašev skrivala Brajeva pisarna, in ko sem bil še mimogrede nagrajen s portirjevim prikimavanjem tam v divjaško razsvetljeni kajuti desno od stopnišča, ki je v trenutku, ko je privabil mojo pozornost, butnil vame s tako pomenljivo dvoumnim izrazom na zmečkanem obrazu pod nek danjo oficirsko kapo z veliko priponko mačka Garfielda, sem za hip resno podvomil v smiselnost svojega početja. A samo za hip. In buteljke so žvenketale v plastični vrečki. Kadarkoli sem se že pripravil do tega, da obiščem Braja na tem tisočkrat prekletem kraju in ob taki uri, vrnitve, naj so bili pomisleki kot tektonski premiki celin, ni bilo.