»Ideja mi je zelo všeč. Ni namreč nujno, da je vsak najin dvoboj smrtno resen,« je še prvega maja, dan pred težko pričakovanim teniškim dvobojem na Mallorci, ki ga je Združenje teniških profesionalcev ATP v enem pogostih napadov ljubosumnosti in birokratske zategnjenosti popolnoma prezrlo, dejal Roger Federer. Za njim je ravno bil finale na turnirju serije masters v Monte Carlu in sedmi poraz v desetih srečanjih proti Rafaelu Nadalu. Toda po oseminštiridesetih zaporednih zmagah na travi, po tretjem zaporednem naslovu najboljšega športnika na svetu in po izjavi Tigra Woodsa, »da je Federer zelo verjetno najboljši športnik vseh časov, vsekakor pa nekdo, ki si ga je za vzornika vzel tudi sam«, je Federer še vedno verjel, da bi igrišče, napol pokrito s travo in napol z rdečim peskom, moralo biti njegova prednost. Nekako je spregledal, da bo Nadal v prednosti, ko bo na pesku, in da bo kot ponavadi lahko v miru tekel daleč za osnovno črto in napadal, ko se mu bo zdelo primerno. In da bo sam v boljšem položaju, ko bo na pesku, ko bo imel Nadal na travi več težav s tekanjem za njegovimi forhendi. Kot rojeni perfekcionist in narcis, takšni so namreč vsi veliki šampioni, je bil zelo verjetno prepričan, da bo dvoboj vseeno dobil in v zgodovinsko zbirko dodal še eno zmago. Na videz sicer nepomembno. V resnici pa pomembno, kajti kot navdušen proučevalec teniške zgodovine je Federer gotovo vedel, da se bo »bitka podlag« v prihodnje omenjala, da bo ostala za vedno. Nadal, kljub dvainsedemdesetim zaporednim zmagam na rdečem pesku, seveda na Mallorci ni imel česa izgubiti. Po izgubljenem finalu v Wimbledonu se je v drugi polovici lanske sezone tudi sam pridružil tistim, ki so Federerja opisovali kot nekoga z drugega planeta. Kot nekoga, ki pač tenis igra na ravni, drugim nedosegljivi, celo nerazumljivi.