Vedela sva, da želiva na goro, bolje rečeno ugasel ognjenik pogledat, kako je na štiritisočaku v Armeniji! Že naslednji dan sva bila na poti proti vrhu. Suhi travniki, pokriti s travo, popotnika ne pritegnejo toliko s svojim videzom, pač pa zgolj z vonjem po raznih eteričnih oljih. Travnata območja kmalu zamenjajo kamenje in ogromne skale bazalta. Zaradi vedno višje nadmorske višine se veča tlak, noge postanejo težke in boleti začne glava. »Kdo me je spravil sem gor?« sem pomislil, se ustavil in pogledal naokoli. Še v istem trenutku sem se zazrl: »Uh, kakšen pogled!« Razgled okoli naju je bil zares veličasten! Na jugu Ararat kot na dlani, pogorje Gorskega Karabaha na jugovzhodu, »Kurdistan« na jugu. Zaradi takšnih trenutkov, ko občutiš, da si zopet zmogel priti na želeni cilj, si želiš na vrh znova in znova … Tja, kjer se za nekaj sekund ustavi čas, kjer se zdi vse večno, neminljivo; čeprav ni tako.