Ko sva se približala in sem zagledal svoja nekdanja razpoznavna znamenja, mi je skoraj postalo slabo, ampak premagal sem se, zatajil svojo zmedenost in prišla sva na cilj. Ta samotni kraj je divji, pust kotiček, a poln tiste vrste lepot, ki so všeč samo rahločutnim dušam, drugim pa se zde grozne. Po hudourniku, ki ga je porajal kopneči sneg, je dvajset korakov od naju hrumé drla kalna voda ter nosila s seboj blato, pesek in kamenje. Niz nepristopnih skal za nama je ravnico, kjer sva bila, ločil od tistega dela Alp, ki jim pravijo Ledeniške, ker jih od začetka sveta pokrivajo velikanski ledeni vrhovi, ki neprenehoma rastejo. Gozd temnih smrek na desni nama je dajal žalostno senco. Na levi, onkraj hudournika, je bil velik hrastov gozd; spodaj pod nama pa naju je neizmerna vodna ravan jezera v osrčju Alp ločila od rodovitnih pobočij pokrajine Vaud, katerih podobo je kronalo sleme vzvišene Jure. Sredi teh velikih in veličastnih stvari je majhno zemljišče, kjer sva bila, razgrinjalo čare prijetnega podeželskega počivališča; izmed skalovja je teklo nekaj potočkov in se v kristalnih curkih vilo čez trato; nekaj divjih sadnih dreves je sklanjalo svoje krošnje nad najini glavi; vlažna, sveža zemlja je bila pokrita s travo in cvetlicami. Če si to prijazno počivališče primerjal z vsem, kar ga je obdajalo, se ti je zdelo, da bi ta kraj moral biti pribežališče dveh zaljubljencev, ki sta se edina rešila iz ujme. Ko sva prišla do tega zatočišča in sem si ga nekaj časa ogledoval, sem se z vlažnimi očmi ozrl k Juliji in ji rekel: »No, ali vam srce tu res ne spregovori, ali ob pogledu na kraj, ki vas je tako poln, res ne čutite skrivnega ganotja?« Potem sem jo, ne da bi čakal na odgovor, popeljal do skale in ji pokazal njene začetnice, vrezane na sto in sto krajih, in več Petrarkovih in Tassovih stihov, ki so se nanašali na moj položaj v tistem času, ko sem jih risal. Ko sem jih po tako dolgem času spet videl