V soboto sva se z Andrejem dokaj izčrpana od celega tedna posvetila fizičnemu delu. Pokosila sva travo okrog hišice, plela solato, čistila stanovanje. Po kosilu pa isto nadaljevala v Cerknici pri dedu in babici. Nakupila in nesla sva jim hrane za naslednji teden, pokosila travo in obrala češnjo. Predvsem s češnjo nisva vedela, kako bova opravila letos, silno nama manjkata Aljaž in Jernej. Pa je šlo in še dobro sva se počutila s plezanjem po drevju. Je pa pravzaprav zanimivo to življenje. Komaj sva se razbremenila fizičnih obveznosti do otrok, je njihovo mesto nadomestila skrb in pomoč staršem. Oba starša v Cerknici sta bolna, nobene trgovine blizu, odvisna od dobrih sosedov in nas. Pomoč ostarelim kmalu ne bo več samo problem otrok, ampak bo vedno bolj tudi družbeni problem. Ko bo namreč moja generacija ostarela, se bo po statističnih predikcijah demografska slika Slovenije pa tudi Evrope popolnoma spremenila. Če je torej bilo 20. stoletje v znamenju mladih - največ družbenih, kulturnih inovacij so sproducirali prav mladi - zna biti 21. stoletje v znamenju starih. Na njih ali na nas bo, da bomo iz starosti naredili inovacijo, zanimivo življenjsko obdobje, tako kot so to storili mladi. Iz vmesnega, nadzornim in pedagoškim intervencijam podrejenega življenjskega obdobja so namreč naredili kreativno, izobrazbi, (sub)kulturnim inovacijam odprto življenjsko obdobje. Čeprav tega še vedno ne priznamo in legitimiramo. Še vedno je govor o mladih paternalističen in nestrpen. Analiza govora o mladih v javnosti jih še vedno predvsem kriminalizira in jih povezuje z odklonskimi pojavi v družbi: drogo, nasiljem, kriminalom. Analiza pa bi pokazala, da je vsega tega več med odraslimi kot mladimi. Tako kot je pogosto diskriminativen in stigmatizirajoč govor o starejših. Zvečer sva z Andrejem vlagala češnje iz Cerknice. Kot moja mama in njena mama sem pripravila zimsko zalogo češnjevega kompota. Do zime se jim bo pridružila še cela vrsta drugih sadnih in zelenjavnih napitkov, marmelad itd. Ko vkuhavam sadje in pripravljam marmelado, se počutim tako prizemljeno, staroveško, varno. V naši družini je bila preskrbljenost z doma pripravljeno hrano vedno važna stvar. Mama je v najobčutljivejših letih bila bolj lačna kot sita, oče je mladost preživel v koncentracijskem taborišču Dachau in nekaj potrebe po samopreskrbi je ostalo v meni in sem jo celo prenesla na otroke. Na to pa se v moji generaciji veže še potreba po zdravi in ekološko neoporečni hrani in tako ta vsakdanja znanja in spretnosti prenašamo iz roda v rod. Jaz sem znanje prenesla na sinove. Jernej peče najboljši kruh na svetu poleg moje mame seveda.