To je bila posebna igra in pravzaprav ni imela nobene zveze z običajnimi. Danes so igre v tako nemogočih razmerah seveda izključene, kar pa nikakor ne pomeni, da razmere celo na najvišjih tekmovalnih ravneh niso včasih usodne. Tega se navadno zavedajo tudi njihovi glavni akterji, zato poskrbijo tudi za največje detajle v zvezi z njimi. In jih seveda - ko so gostitelji in imajo teoretično večji vpliv nanje - poskušajo obrniti sebi v prid. Kako je to lahko učinkovito, sem se prvič prepričal v osemdesetih letih, ko je za Bežigradom gostovala šampionska Crvena zvezda. Trener Olimpije Miloš Šoškić je za dober meter skrajšal in zožil igrišče, na zmanjšani površini pa potem natanko po predvidenem scenariju Beograjčani niso mogli realizirati potencialne premoči. In nato v devetdesetih: Milan Miklavič je s HIT Gorico senzacionalno zasenčil Olimpijo in Maribor, do naslova pa je prišel - kot mi je potožila ena izmed njegovih žrtev - tudi tako, da pred srečanji z boljšimi tekmeci na igrišču ni dovolil pokositi trave.