Medicinska sestra me je božala po čelu, z gesto, ki mi je končno razkrila neznansko razliko med materinskostjo in materinsko skrbnostjo. Čakali smo bolničarje, ki naj bi me pripeljali do rešilca, ona pa me je ves čas gledala s svojimi toplimi rjavimi očmi, hipoma pa je začela ihteti. "O, mojbog!" je rekla piskajoče in se zazrla v nebo, da bi udušila svoje razburjenje. "O, mojbog, da to še smem doživeti! Se vam je to zdelo mogoče? Da tako ... da nas je toliko in da imamo ideje in da vemo, kaj hočemo. In vi" - smehljala se je s solzami v očeh - "vi si morate ravno na tak dan razbiti glavo. - Vse bo dobro, a ne, vse bo dobro." Bilo je tako ganljivo in enkratno. Če me bolečina ne bi domala pokončala, bi bil ta trenutek za tak izmeček, kot sem jaz, skorajda prelep. Vse bo dobro, a ne, vse bo dobro.