Ustavni sodniki so svojo odločitev, da morajo biti socialne pravice politikov "v razumnem sorazmerju s pravicami, ki jih država zagotavlja drugim državljanom", utemeljili s tremi primeri. Kot prvi primer neustavnosti spornega člena so sodniki navedli, da pokojninski privilegij določa "zelo kratko pokojninsko dobo 25 let kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine". Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobi moški splošno pravico do starostne pokojnine šele s 40 leti pokojninske dobe; torej 15 let pozneje kot poslanec. enske pridobijo splošno pravico do starostne pokojnine s pokojninsko dobo 35 let, kar je še vedno deset let več od predvidene poslanske pokojninske dobe. Nadalje so ustavni sodniki poudarili, da je sporni člen neustaven, ker "sploh ne postavlja starostne meje". Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je pogoj za pridobitev splošne pravice do starostne pokojnine dosežena starost 58 let (za moške) in za ženske 53 let. Enaindvajset delegatov prejšnje skupščinske sestave so tako upokojili brez starostne omejitve, ki je temeljni kriterij vseh pokojninskih sistemov. Če združimo pokojninsko dobo in starostno omejitev, ki velja za navadnega državljana pri pridobitvi splošne pravice do starostne pokojnine, vidimo, da mora, denimo, moški za pridobitev te pravice sočasno izpolniti pokojninsko dobo 40 let in doseči starost 58 let. Po razveljavljenem pokojninskem členu pa je šlo 21 delegatov zadnje skupščinske sestave v pokoj že s 25 leti pokojninske dobe in brez starostne omejitve. Ko so ustavni sodniki pretresli celotno zakonsko gradivo, ki je služilo za sprejem spornega pokojninskega privilegija, so ugotovili, da niso predlagatelji zakona nikjer utemeljili, zakaj naj bi njihova pokojninska doba znašala ravno 25 let in zakaj naj bi se upokojili brez starostne omejitve. Prav to dejstvo je bilo tudi tretji povod za mnenje ustavnih sodnikov, da je sporni člen neustaven, saj dodeljuje "določeni skupini upravičencev ugodnosti zgolj na temelju okoliščine, da so bili poslanci, ne da bi bile te ugodnosti utemeljene z naravo in trajanjem poslanske funkcije, torej arbitrarno; arbitrarno (samovoljno) urejanje pravic pa se po splošno sprejetih pojmovanjih šteje za nasprotno načelom pravne države".