Pojem odsotnosti izvira iz francoske teorije, gre za odsotnost kot pomanjkanje, se pravi deficit. Saj literatura nastaja prav iz deficita, s tem, da avtor priklicuje nekaj, kar je odsotno. V disertaciji govorim o tem, da je slovenščina v Handkejevem opusu permanentni lateralni fenomen, nekaj na videz obstranskega, ki pa se pojavlja v vseh njegovih delih. Handke črpa iz svoje družinske zgodbe. Njegov stric Gregor – kar nekaj junakov ali likov v njegovih delih nosi ime Gregor – je padel kot nemški vojak v Franciji, in to ravno v času, ko se je Handke rodil. Stric Gregor je bil zadnji zavedni Slovenec v Handkejevi družini, mati je bila napol asimilirana, njen Georg, ki ga, kar je najhuje, še danes kličejo Jure, pa je postal nemčur. Gre za Handkejevo identifikacijo s pokojnim stricem Gregorjem, kot da bi stric Gregor predal štafeto Handkeju, ki v svoji prvi knjigi Sršeni napiše moto: Ti se boš vrnil, ne umrl v vojski. Se pravi, da Handke s svojo literaturo popravlja, priklicuje zgodovino, kliče mrtvega strica, ki ga je pri 25 letih doletela brezsmiselna smrt v Hitlerjevi vojski, smrt za sovražnika. Handke, ki že dvajset let živi v Parizu, hrani pisma, ki jih je stric Gregor pošiljal družini v slovenščini iz Maribora, kjer se je ukvarjal s sadjerejo, medtem ko pisma, ki jih je iz vojske domov moral pisati v nemščini, hrani ponemčeni stric Georg. To, kar je po tej mitološki figuri ostalo slovenskega, torej hrani Handke, kar je po sili razmer zapustil v nemščini, pa ponemčeni stric. Handke je nekoč v intervjuju za neki francoski časopis priznal, da je njegov pokojni stric vzgib, od koder črpa, in da želi dati možnost temu človeku, ki v času svojega življenja te možnosti ni imel. On dejansko želi popraviti zgodovino, toda ne obče, ampak družinsko, intimno zgodovino.