»Ubita dekleta niso bila oborožena. Ubili so na stotine nedolžnih ljudi,« mi v moderni molilnici Rdeče mošeje reče Amir Sadik, novi nadomestni imam Rdeče mošeje in edini, ki lahko podaja uradna mnenja vodstva mošeje. Amir je nečak ubitega voditelja Gazija Rašida. Pravi, da ni militanten. »Moja stališča so zmerna. Množice zavračajo avtoritarno vojaško oblast, ki zaničuje vernike. V Islamabadu so pred pokolom v Rdeči mošeji porušili ali uničili sedem mošej, ki naj bi bile povezane s terorizmom. Terorizem? Kaj smo jim hudega storili? Vlada namenoma ustvarja negativno ozračje, saj poskuša opravičiti svoje sodelovanje v ameriški vojni proti terorizmu. Se bojujejo proti terorizmu? Koliko teroristov so ujeli? Je bil pred začetkom vojne proti terorizmu v Pakistanu zgodil kakšen samomorilski napad? Koliko nedolžnih ljudi je moralo umreti za ameriške in Mušarafove interese? Temu smo se hoteli upreti. Med učenci verske šole je izbruhnil upor. Ravnali so po svoji vesti. Nato so udarili vojaki. Z njimi se ni dalo pogovarjati. Vnaprej so se odločili, kaj bodo storili. Človeško življenje je za Mušarafa brez vrednosti. Kako lahko tako brez vesti pobija nedolžne prebivalce plemenskih območij? Kako lahko v vojno proti svojim ljudem pošilja pakistanske vojake, ki so prisiljeni ubijati? To se mu bo kmalu maščevalo. Zgodila se bo božja volja,« v mehkem tonu razlaga bradati mož, ki je bil med spopadi doma, saj mu je tako ukazal pokojni stric. Skrbel je za mamo, sestro ubitega duhovnega voditelja Rdeče mošeje. »Ves čas sem se po telefonu pogovarjal s stricem in tovariši, ki so bili v mošeji. Veliko so jih pobili. Nekateri so izginili. Kljub slabim izkušnjam, ki jih imam s pakistansko vojsko, nisem pričakoval, da lahko zagrešijo tak zločin. Seveda smo se branili. Do orožja ni težko priti. V Pakistanu ima vsak moški puško. Bratje in sestre niso začeli streljati. Branili so se. Ubijala je naša lastna oblast. Kot da bi bili v klavnici. Umrlo je veliko otrok, ki so jih ženske skrile v madreso in mošejo. Pa otrok, ki so v potresu pred dvema letoma izgubili starše in smo jim v Rdeči mošeji ponudili zatočišče. Še vedno ne vemo, koliko ljudi je v resnici umrlo, toda številke so nekajkrat višje od tistih, ki jih predstavlja vlada. V mošejo vsak dan prihajajo številni svojci pogrešanih,« nadaljuje mladi verski učenjak in pravi, da se napadi na mošejo lahko kadar koli ponovijo. Zaveda se, da jih ima oblast na muhi. Dobesedno.