Sobota, 15. september, je tudi v Benečiji prav poseben dan, dobro počutje in optimizem sta povsem umestna. Vreme je sončno, četudi Matajur prekriva tančica nadležne meglice. Vsaka vasica v tej deželi kostanja, v dolinah ali na pobočjih hribov, ki bdijo nad Nadižo, Tarom in njunimi številnimi pritoki, diši po merikanu, sladkem in aromatičnem (»ameriškem«) črnem grozdju z debelo lupino, ki mu v Brdih pravijo catania, v Istri pa fragola. Veliko ga je ob tem času na beneških latnjakih (pergolah), toliko, da te domačini kar prosijo, da ga poješ čim več, da ga ne bi požrli le ptiči ali pobrala gniloba. Krajino pokrivajo gozdovi in pašniki, tu in tam posejani z vabljivimi sencami impozantnih lip. Dan je obetaven, tudi ker me po Benečiji, Beneški Sloveniji (v italijanščini Slavia veneta ali Valli del Natisone), hriboviti deželi, ki se začenja vzhodno od Muosta (Ponte San Quirino), davnega langobardskega limesa, ki je v zgodnjem srednjem veku zarisal etnično mejo med Slovenci in Furlani, spremljajo nadvse primerni vodiči; Jole Namor, odgovorna urednica Novega Matajurja, dvojezičnega tednika Beneških Slovencev s sedežem v Čedadu, Donatella Ruttar, arhitektka, doma iz sosednjih Les, in Moreno Miorell, umetnik iz Rovereta, ki živi v Benečiji. Slednja sta pobudnika in soorganizatorja svetovno znane (ne, ne pretiravam) Postaje Topolove - Stazione Topolo, večkulturnega projekta oživljanja enega od najodročnejših in slikovitih krajev nadiške Benečije z umetniškim ustvarjanjem, ki se z učinkovito sinergijo spaja z vasjo in njenimi preostalimi triintridesetimi domačini. Vas Topolove je takoj po drugi svetovni vojni štela skoraj 400 prebivalcev. Večina jih je nato odšla, v Italijo in tujino. Veliko se jih je iz Benečije izselilo v belgijske rudnike. Nekateri so se vrnili, drugi ne. Nadiške občine Špeter, Podbonesec, Sovodnje, Garmak, Dreka, Podutana in Srednje štejejo danes okoli 6500 prebivalcev. Veliko Benečanov živi v nižini, v sosednji Furlaniji, v Čedadu in Vidmu. Niti denarju, ki je v Benečijo pritekel za obnovo po potresu leta 1976, ni uspelo zajeziti njene demografske izkrvavitve. Med Benečani v mestu je tudi Jole, ki je doma iz Brjega pri Dreki, a že več kot 20 let vodi Novi Matajur, v lasti istoimenske zadruge. V Čedadu so tudi druge pomembne slovenske ustanove; Slovensko kulturno društvo Ivana Trinka, podružnica raziskovalnega inštituta Slori in zveza Slovenci po svetu. Jole je med drugim tudi predsednica pokrajinske SKGZ, ene od dveh krovnih organizaciji zamejskih Slovencev. Tudi njo navdihuje optimizem; italijanski predsednik Giorgio Napolitano je te dni podpisal vladni odlok, ki potrjuje seznam 32 zamejskih občin, kjer bodo uveljavljena določila zaščitnega zakona o javni rabi slovenskega jezika. Na seznamu je tudi Čedad, ki sicer »zgodovinsko« ni del slovenskega etničnega okolja, a je od davnih časov glavno gravitacijsko središče Beneških Slovencev. V Čedadu bodo na podlagi odloka odprli urad za poslovanje v slovenščini. Korak je velik, če pomislimo na žalostno usodo Beneških Slovencev v 20. stoletju.Svinčena leta Donatella mi pripoveduje o načrtnem praznjenju in asimilaciji ne le v času fašizma, temveč – celo s pospeškom, ki ga na pokopališčih izdajajo pretežno slovenski napisi na predvojnih spomenikih in skoraj v celoti italijanski napisi na povojnih grobovih – tudi po osvoboditvi, v času dolge vladavine krščanske demokracije. Stranka je vladala tudi v Benečiji po zaslugi Gladia, tajne organizacije, ki so jo ustanovili italijanski vladni krogi s pomočjo Nata in operativnega sodelovanja obveščevalnih služb, paravojaških skupin, kot je bila organizacija O, nastala leta 1946 iz enot bivših protikomunističnih partizanov brigade Osoppo in skrajne desnice, da bi ustrahovali in nadzirali prebivalstvo, slovenske duhovnike in levičarje, ki so se zavzemali za jezikovne pravice na najšibkejšem členu vzhodne meje. Bila je hladna vojna, metode Gladia pa so bile sila podobne tistim, s katerimi je Ozna ustrahovala na drugi strani železne zavese. Leta 1953, pripoveduje Jole, so borca za pravice tukajšnjih Slovencev Izidorja Predana zaprli z obtožbo vohunjenja samo zato, ker so mu zasegli članek, ki ga je želel objaviti v Primorskem dnevniku, javno, z dvignjeno glavo, v bran zatirani manjšini. Bolj aktualno sojenje duhovnikoma Marinu Qualizzi in Natalinu Zuannelli zaradi knjige o mračnih letih Benečije je vsem dobro znano. Najhujše pa je, opozarja Donatella, da so v Gladiu sodelovali, zaradi strahu ali kakega obetanega privilegija, tudi številni domačini, Slovenci. Pritiski zoper zavest Beneških Slovencev so bili tudi gospodarski in infrastrukturni. Donatella pripoveduje, da so v sedemdesetih letih beneške občine prisilili, da so se pri upravljanju vodnih virov pridružile konzorciju osrednje Furlanije, ki je bil pod nadzorom vladajoče krščanske demokracije. Edina občina, ki tega ni hotela in je lastne vodne vire, v duhu tradicionalne avtonomije iz časov pripadnosti teh krajev Beneški republiki, želela izrabljati za lokalno skupnost bolj gospodarno, je bila občina Garmak. Ko je italijanski vladajoči stranki končno uspelo prevzeti tudi to občinsko upravo, so njene odloke o upravljanju vodnih virov takoj razveljavili in vse pravice nad vodo prenesli na osrednji furlanski konzorcij. Ob nepriznavanju osnovnih jezikovnih pravic tukajšnjega prebivalstva je operaciji Gladio uspelo v nekaj desetletjih izbrisati nezanemarljiv del identitete teh krajev. Slovensko beneško narečje je ostalo le še govorica starejših krajanov, ki niso odšli s trebuhom za kruhom.»Sramovali smo se lastnega jezika. Še posebno nerodno nam je bilo v mestu, kjer so nas označevali kot 'sclavs' (v furlanščini Slovani ali sužnji), kmetje s hribov,« pripovedujejo v domači oštariji starejši vaščani iz Gorenjega Tarbija, kjer častijo kostanj in se pred naravnimi in drugimi nesrečami varujejo s križem svetega Ivana iz šopkov suhega cvetja. Sloves »Slovanov«, ki so med uporom proti nacifašizmu sodelovali s slovenskimi partizani IX. korpusa, pa med hladno vojno ni bil najbolj priporočljiv. Poitalijančevanje je bilo cena za normalno življenje. Res je, da so leta 1866 Beneški Slovenci na plebiscitu izbrali Italijo in ne Avstrije. A ta podatek, ki ga je sicer treba tolmačiti v luči takratne omejene volilne pravice, ki je omogočala odločanje le privilegirani manjšini, ne more biti opravičilo za izbris kulturne identitete neke skupnosti.Amerigo Dorbolo je mlad poklicni fotograf. Slovenskega narečja ne govori. Dela v oddaljenem Buttriu, v Furlaniji, njegova žena, ki materinščino sicer govori, pa v Vidmu. Tja se vozita vsak dan, a se ne pritožujeta. Zaslužita razmeroma dobro in zdaj v Gorenjem Tarbiju obnavljata veliko staro kamnito hišo z značilnimi lesenimi balkoni; postala bo krajevni muzej prve svetovne vojne. Jarki in okopi soške fronte so od tod oddaljeni le tri kilometre. Bosta vpisala otroka v dvojezično slovensko-italijansko šolo v Špetru? »Seveda!« odgovorita brez obotavljanja. Danes ni več razlogov za sramovanje in prikrivanje lastnih korenin. Razmere so se v zadnjih desetih letih bistveno izboljšale, upanje je še kako upravičeno. O tem pričajo tudi dvojezični napisi, ki so po zakonu o manjšinskih pravicah iz leta 1999, ko je v Rimu vladala leva sredina, nadomestili enojezične italijanske table po vsej Benečiji. Vidna dvojezičnost je pomembna, zelo pomembna za zavest manjšin, tega se Beneški Slovenci dobro zavedajo. Sloves Postaje TopoloveSvojim vodičem povem, da je prav danes (na dan našega potepanja in državne proslave priključitve Primorske matični domovini v Brkinih) v Sobotni prilogi Dela objavljena daljša in zanimiva esejistično obarvana reportaža Draga Jančarja, ki razkriva podrobnosti zgodovine ter identitete Benečije in Beneških Slovencev. Hvaležno piše tudi o Postaji Topolove. Članek je opremljen s tremi črno-belimi fotografijami Čeha Miroslava Janeka. Oba, Janek in Jančar sta bila nedavno, ne sicer ob istem času, gosta Postaje. Donatella mi pove, da je tukaj dalj časa z besedami ustvarjal tudi slovenski pesnik Iztok Osojnik. »Topolove je vas na višini 580 metrov in ima letališče, na katerem še ni pristalo nobeno letalo. Letališče v domišljiji zelenih topolov, ki so izumrli. Stanujem v ambasadi izbrisanih,« piše Osojnik v zbirki poezije Koderjana, ki so jo izdali letos ob italijanskem prevodu Beneškega Slovenca, pesnika, novinarja in predsednika društva Ivana Trinka Michela Obida. Tudi ambasada izbrisanih? Čemu, sprašujem Donatello. »Ja, bili so tu izbrisani iz Slovenije skupaj z Uršulo Lipovec in Robertom Pignonijem iz Karavle mir. Zgodba izbrisanih je pretresljiva, neverjetna za demokratično Evropo. A najhuje je, da se pojav izbrisa ne dogaja le v Sloveniji. Ta prostor in tabla z napisom Veleposlaništvo izbrisanih sta zato posvečena vsem izbrisanim našega planeta in našega časa. Mi Benečani dobro vemo, kaj pomeni izbris neke identitete.« Mojo pozornost pritegne železna skulptura v obliki znanstvenofantastične pošasti, ki grozi gozdnatim hribom na vzhodu. »Zmaj. Ustvarila ga je iz kovinskih odpadnih predmetov skupina neapeljskih kiparjev, ki so dojeli duha svinčene preteklosti teh krajev in ponazorili strah in ustrahovanje, ki sta tukaj vladala pod pretvezo obrambe pred pretečim vzhodom,« pojasnjuje Moreno. A da se stvari hitro premikajo na bolje, dokazuje leta 1994 obnovljena steza, posejana v bližini Topolove z inštalacijami s podpisi iz vsega sveta, ki v eni uri hoje povezuje vas s slovenskim Livkom. Ljudi iz teh dveh krajev družijo dolga tradicija sosedstva in družinske vezi, ki so bile z mejo pretrgane po drugi svetovni vojni in so lahko končno vnovič oživele pred trinajstimi leti. »Prvič, ko se je to zgodilo, je bilo res ganljivo,« pripoveduje Jole. S prvim januarjem 2008 bo tudi ta zadnja meja odpadla. Zmaga staršev, učiteljic in učencevDanes sta tudi Donatella in Jole dobro razpoloženi. Da bi bolje razumel razlog njunega optimizma, me zapeljeta v Veliko Goro (Castel Monte), kjer se visoko nad Čedadom dviguje božjepotna cerkev Matere Božje. Starodavno svetišče je versko stičišče Slovencev in Furlanov. Zapeljemo se nekoliko nižje, do lepe hiše, obdane z zelenjem, s pogledom na furlansko nižino. Lastnika, čedadska odvetnika Rino Battocletti in žena Elena Domenis, ki ji tukaj zaradi njene borbenosti in karizme pravijo »mati korajža«, po argentinskem zgledu, sta priredila nadvse pomenljivo in sproščeno praznovanje. Rino je Furlan, znan in uspešen zagovornik obtoženih partizanov, Elena pa Benečanka iz Podboneseca (Pulfero). Jezika svojih staršev ne govori, a ni želela, da bi enaka usoda doletela tudi njune otroke. Zato sta z možem že v osemdesetih letih zagnala takrat domala brezupen pravni boj, da bi do konca izpeljali, kar je po potresu začel pokojni intelektualec, kulturni delavec, politik in prvi pobudnik dvojezične šole v Špetru Paolo Petričič; priznanje najprej zasebne šole, ki je nato do konca devetdesetih let s pomočjo levosredinskih vlad in v deželi Riccarda Illyja končno postala državna. Na dvorišču in travniku, okoli obilo dobrot in odličnega furlanskega vina, so se zbrali starši šolarjev prvega letnika nižje srednje dvojezične šole v Špetru, učitelji, energična in vztrajna ravnateljica Živa Gruden, nekdanja županja Špetra, temperamentna Bruna Dorbolo in seveda otroci, učenci šestega oziroma prvega razreda nižje srednje šole. Praznujejo zadnjo veliko zmago, ki so jo po dolgi in zahtevni politični in birokratski bitki dobili konec avgusta z državnim in deželnim priznanjem, da tudi nižja srednja šola v slovenščini in italijanščini v Benečiji obstaja. Zahtevali so jo starši učencev končanega petega razreda osnovne šole, ki so želeli, da bi otroci nadaljevali z dvojezičnim poukom. Ovira je bila desnosredinska uprava Špetra, ki ni želela podpisati prošnje za priznanje dejansko obstoječega razreda. A v pomoč staršem in učiteljem je priskočila druga članica zveze nadiških občin, sosednja občina Podbonesec s podpisom župana Pierluigia Domenisa. Vlada je nato prošnji takoj ugodila, deželni odbornik Roberto Antonaz pa je nemudoma zagotovil deželno soglasje. Druščina v Stari Gori je razumljivo evforična. Antonella Bukovac, učiteljica, mi pojasnjuje, kaj pomeni model dvojezičnega pouka, ki ga na Videmski univerzi zagovarja, tako v prid slovenščini kot tudi furlanščini, profesorica Silvana Schiavi Fachin. Potem ko so jih italijanski desničarski nacionalisti v imenu »romanskega zavezništva« desetletja hujskali zoper Slovence, so Furlani danes s Slovenci solidarni. Italijanski nacionalizem je poskušal zatreti tudi furlansko kulturo. Manjšinam bolj prijazna zakonodaja zadnjih let, ki je izključna zasluga levih vlad, okolje spreminja in odpira tudi v Furlaniji in Benečiji. Živa Gruden pritrjuje kvaliteti in prednostim dvojezičnega pouka in upa, da se bo tudi pomoč iz Slovenije v prihodnosti nadaljevala in povečala. Na svoje presenečenje opažam, da med starši niso vsi zakoni beneški oziroma slovenski. Med njimi sta na primer tudi Furlana iz Faedisa, ki otroka vozita vsak dan do 25 kilometrov oddaljenega Špetra »preprosto zato, ker je šola dobra«. Podobno utemeljujeta svojo odločitev Gianluigi in Cristina Amato. On je priseljenec iz Piemonta, ona Furlanka iz Čedada. »Prihajam iz valdeških dolin v zahodnem Piemontu, tam govorimo francosko narečje, zato znam ceniti dvojezičnost. Poleg tega je špetrska šola predvsem kvalitetna, učitelji so profesionalno dobro usposobljeni in svoje delo opravljajo s strastjo, ki je drugje ne najdeš.«Takim pojasnilom je težko karkoli dodati; s starši se strinjajo tudi učenci in učenke. Željo po res sproščenem in večkulturnem doživljanju svoje domovine navsezadnje izražajo tudi pri igri. Poslušam, kako se na travniku prepletajo jeziki, zdravljico zmagi ozaveščene in večkulturne civilne družbe pa zapojejo po slovensko. Opažam tudi, da so v tej bitki imele osrednjo vlogo ženske.Vrnitev »guziravcev«V Benečiji popotnik vselej naleti na toplino in mehko prijaznost domačinov, ki ti ponujajo vino, včasih gubano in sladki merikan. Kako je mogoče, da so Benečani, ob vseh zgodovinskih nezgodah, še tako gostoljubni in navsezadnje zaupljivi do tujca? »To je kultura guziravcev,« me še enkrat pouči Donatella Ruttar. Guziravci so bili popotniki prodajalci. Prva je v 18. stoletju za guziranje, prodajanje svetih podob, nato pa tudi drugega blaga po vzhodnem, slovanskem balkanskem svetu in »Vogariji« (Madžarski) slovanske Benečane, »Schiavone«, angažirala tiskarna Remondini iz Bassana del Grappa. Beneški guziravci so postali neke vrste nomadi in so spoznali kulturo gostoljubja vzhodnoevropskega sveta. To kulturo so tisti, ki so se vračali, prinašali s seboj domov in jo posredovali potomcem.Gostoljubje potomcev guziravcev se s ponovno oživljeno kulturno in jezikovno identiteto ne bo izgubilo. Nasprotno.obota, 15. september, je tudi v Benečiji prav poseben dan, dobro počutje in optimizem sta povsem umestna. Vreme je sončno, četudi Matajur prekriva tančica nadležne meglice. Vsaka vasica v tej deželi kostanja, v dolinah ali na pobočjih hribov, ki bdijo nad Nadižo, Tarom in njunimi številnimi pritoki, diši po merikanu, sladkem in aromatičnem (»ameriškem«) črnem grozdju z debelo lupino, ki mu v Brdih pravijo catania, v Istri pa fragola. Veliko ga je ob tem času na beneških latnjakih (pergolah), toliko, da te domačini kar prosijo, da ga poješ čim več, da ga ne bi požrli le ptiči ali pobrala gniloba.