George Eastman (12. 7. 1854 do 14. 3. 1932) je bil otrok revnih ameriških staršev, ki mu niso mogli nuditi možnosti za šolanje. Tako se je zaposlil že pri štirinajsth letih. Leta 1877 se je začel zanimati za fotografijo, vendar so bile v tistem času kamere še zelo nepriročne. Delalo se je s steklenimi fotografskimi ploščami, na katere je bilo treba pred fotografiranjem nanesti emulzijo. S tem poslom so se lahko uspešno ukvarjali le redki poklicni fotografi. Eastman je uvidel, da mora fotoaparat in postopke poenostaviti. Naslednje leto mu je že uspelo zmešati emulzijo z želatino, ki jo je nanesel na ploščo in pustil, da se je posušila. Steklene plošče pa so bile še vedno težke in so zahtevale veliko pazljivosti. Leta 1884 je Eastman patentiral fotografski »film«, pri katerem je bila emulzija namazana na papir! Štiri leta kasneje je začel prodajati kamere Kodak (izmišljeno ime, brez pomena, a vabljiv zaščitni znak!), v katerih je uporabljal omenjeni film. Lastnik je po fotografiranju tak fotoaparat poslal skupaj s posnetim filmom v Eastmanov laboratorij in tam so vanj vstavili nov film ter seveda izdelali fotografijo. Razvoj je šel dalje in kmalu je fotograf v laboratorij poslal v razvijanje le še zvitek filma. Leta 1889 je Eastman zamenjal papir z bolj odpornim materialom celuloidom. Ljudje so začeli množično fotografirati, izum pa je omogočil tudi snemanje filmov. Čeprav je bil celuloid vnetljiv, je bilo treba počakati vse do leta 1924, ko je Eastman namesto njega uporabil manj vnetljiv celulozni acetat.