V spominih obujam tisto klasično obdobje fotografije, ki sem ga sam preživljal. V albumih prevladujejo črno-bele slike formata 6 x 9 in 6 x 6 cm, posnete z boksovkami, Zeissovo ikonto, Voigtländrovo besso in predvsem rolejfleksko. Negativi so bili sorazmerno veliki, treba jih je bilo samo malo kopirati na fotopapir in slike prilepiti v album. Moj otroški album je poln izbranih slik velikosti 6 x 6 cm, ki jih je moj oče posnel z rolejfleksko in jih sam ponoči pri rdeči luči v kuhinji kopiral. Zato je bilo potrebnih malo naprav: kopirni okvir, v katerem sta bila v tesnem kontaktu negativ in fotopapir (zato so te slike imenovali »kontaktne kopije«), tri banjice za kemikalije in vodo ter steklenica razvijalca in fiksirja. Luč za osvetljevanje je bila kar tista z nočne omarice. Za kopiranje je služil poseben fotopapir, ki je imel v emulziji poleg srebrovega bromida še manj občutljivi srebrov klorid, da so bile osvetlitve primerno dolge. Fotoamater je v fotografiji vse opravil sam, od fizikalnega začetka do kemijskega konca. Leica je s svojim malim formatom negativov 24 x 36 mm to idilo pokvarila, vendar so bili na voljo poceni povečevalniki, ki so omogočali povečanje slike samo do velikosti razglednice in nič več. (Več je naredil poklicni fotograf, recimo slavni Janko Pogačnik v Hribarjevi hiši na Ajdovščini v Ljubljani.) Tudi preproste črno-bele povečave s šolskih izletov so nastajale doma. Fotopapir zagrebške Fotokemike je bil grozen, a na slikah so bili lepi mladi obrazi sošolk in sošolcev.